Ukročena trmoglavka

Kaj se zgodi z Ukročeno trmoglavko, če poskusimo odpreti drugačen fokus in se ne ukvarjamo toliko z ukročenostjo (kot poročno konvencijo) in trmoglavostjo (kot nesmiselno samovoljo)? Vračamo se v okvir, v katerem se razkrivata prevlada želje in vztrajnost ideje romantične ljubezni dveh neenakovrednih in neizpolnjenih polovic, ki tvorita idilično celoto (Katarina + Petruccio, Bianka + Lucentio). Izhajamo iz igre odnosov moči, za katere se zdi, da iz njih ni povratka in so edini referenčni/relevantni. Ali ni morda tudi to, kar počnemo in kar se gremo, četudi pogosto ne vemo, kaj bi to bilo, eno tako stremljenje k izpolnitvi? Ali ni v tem sled nekakšne romantične predstave tvorjenja berljivih pomenov? In ali ni v tem slepilu proizvodnje zaokroženega smisla, v tem, kar delamo, prisoten tudi določen užitek?