Z dolgo časa prepovedanim Brechtovim učnim komadom o širjenju komunistične ideje na Kitajskem, ki je bil v Nemčiji uprizorjen le sedemkrat, se je spoprijel režiser Sebastijan Horvat. Brechtovega dela se je lotil s kombinacijo giba in vizualne umetnosti ter s tem ustvaril enkratno predstavo neverbalnega gledališča ter odprl možnost za povsem nove interpretacije Brechtovega teksta.
Štirim agitatorjem partijsko sodišče sodi o njihovi (ne)krivdi, ker so pri širjenju »komunistične ideje« na Kitajskem ubili svojega najmlajšega tovariša. Da bi prepričali sodišče o nujnosti svojega ukrepa, prikažejo ravnanje mladega tovariša v nekaj ključnih situacijah. Mladi tovariš je s svojim srcem ves čas na strani komunistične ideje, pa vendar s svojimi dejanji deluje kot zaviralni moment, dokler dokončno ne postane nevaren za revolucionarno gibanje.
Do leta 1933 so Ukrep v Nemčiji uprizorili sedemkrat, pozneje pa je Brecht ponovnim uprizoritvam odločno nasprotoval in jih celo eksplicitno prepovedal. Ker naj bi šlo za zagovor stalinističnih pobojev, Brechtovi dediči uprizarjanje tega besedila še danes prepovedujejo oz. ga redko dovoljujejo.
Brecht: »Ukrep ni bil napisan za gledalce, temveč za pouk izvajalcev. Kot kaže izkustvo, izvedbe pred občinstvom izzovejo pri njem le moralične afekte, običajno nižje vrste.«
