Kot osnovno gradivo so služili prepisi intervjujev, katere je Helsinški odbor za človekove pravice v Srbiji izvedel z ženskami, ki so bile zlorabljene. Ampak, kljub tej izpovedni formi, predstava ne želi, da se ta zgodba verodostojno prenese na občinstvo. Za to so mediji. Ta predstava je gledališki pogled na resen družbeni problem. Ukvarjanje s tem problemom je prineslo številne izzive. Kje določiti mejo med dokumentarnim in fikcijo? Kako ostati zvest dokumentarnim gradivom? Kako biti nepatetičen? In ne biti povsem realen? Kako ravnati z absurdnimi akcijami naših vlog? Kako je to upravičeno? Lahko to utemeljimo? Je to vse smiselno, če nas vsakodnevna realnost presega?
A predstava pred občinstvo postavlja samo eden izziv – zavedati se, da se takšne stvari ne dogajajo drugje.