Tri sestre

S svojim senzibilnim psihološkim profiliranjem likov, ki izhaja iz globokega razumevanja človeške nravi, in mojstrskim razpletanjem pripovednega toka se je Anton Pavlovič Čehov v zgodovino zapisal kot veliki inovator gledališča in kratke zgodbe. Njegova kanonska dramska dela, med katerimi je tudi njegova predzadnja drama Tri sestre, ki jo je dokončal leta 1900, prav na prelomu 19. in 20. stoletja, so še danes zvesti sopotniki gledaliških odrov in kompleksni kompendij človeških značajev. Zgodbo o treh sestrah – Olgi, Maši in Irini –, ki vse po vrsti idealizirajo svojega brata Andreja in se na ruskem podeželju nikakor ne morejo otresti misli na vrnitev v Moskvo, pretresajo prihodi in odhodi različnih vojaških oficirjev, ki zgolj podžigajo razplamtelo ozračje, zasičeno s prizori zaljubljenosti, praznimi ljubezenskimi obljubami, velikimi upi, trpljenjem, intrigami in nenazadnje z resignacijo. Izvirno zgodbo Čehova uporabi avtor in režiser Bobo Jelčić kot osnovo za nadaljnja raziskovanja človeških usod, pri tem pa ustvarja odprto gledališko formo, v kateri se vrednost nekega življenja vzpostavlja neodvisno od njegovega zaznamka v literaturi; gre za formo, v kateri se vseskozi zabrisujejo meje med igralcem in gledalcem. Čehov je tako posledično s svojim dramskim besedilom postavljen v vlogo zrcala, ki se v sedanjem trenutku večkratno preslika v slojevit pletež dejanj med igralci in gledalci, ta pa se nemalokrat razplete v povsem nepričakovano smer.