Tri sestre je avtorski plesni in raziskovalni projekt, ki v izhodišču izhaja iz premišljevanja pozicije umetnika kot delavca v času, ko posameznikovo identiteto, morda bolj kot kdaj koli, definira njegova produkcijska in proizvodna vrednost. Potencial umetnosti, njen emancipatorični moment, hoče iskati predvsem in zlasti v njenem združevalnem potencialu, v utopičnem iskanju skupnega in skupnosti, ki ohranja intimo in intimizem - ne glede na politični, ekonomski, nacionalni, verski ali kakršni koli drugi hierarhični faktor hegemonije.
Skozi konkretno združitev internacionalno zastavljenega uprizoritvenega kolektiva, zavezanega skupni ideji, skupnemu estetskemu idealu odnosa do univerzuma, skupnemu etičnemu kodeksu, neko obliko vsebinske ideje udejanja že z lastno prezenco, t.j. prisotnostjo lastnega (plešočega) telesa na odru. Projekt torej išče potencial umetnosti v njeni združevalni in kolektivni zmožnosti, ki nastaja kot šiv razlike, istosti in drugosti.
Uprizoritev je formalno zamišljena kot presek treh sodobnih scenskih praks: dokumentarnega, osebno izpovednega in plesno nemimetičnega gledališča. Dokumentarno in motivno fabulativno izhodišče projekta je osrediščeno okrog osebnih biografij treh plesalk, (Bettina Földesi, Kristyna Šajtošova in Rosella Pelliccotti), ki so se priselile v Slovenijo k svojim ljubezenskim partnerjem (Matic Starina, Žigan Kranjčan, Juš Zidar); vsem trem delujočim na polju uprizoritvenih umetnosti, ki bodo aktivirani v različnih oblikah v pričujoči plesni emancipaciji.
Uprizoritev je zastavljena kot avtentični prostor emancipacije, ki združuje šest protagonistov, t.j. treh parov. V njihovih intimnih vezeh, potezah, oblikah, razlikah, odporih se išče gradivo za skupno naracijo, kjer njihov gestus intime in intimizma postaja del interakcije skupnega z občinstvom.
Skozi iskanje kolektivnega umetniškega jezika, katerega medij je predvsem plešoče telo, se išče izpolnjenje v odnosih, tudi ljubezenskih - onstran okvirov ekonomsko-političnega neoliberalizma dejanskosti. V uprizoritvi s prezentacijo lastnega singularnega, z vsem, kar jih v realni dejanskosti določa {status migrantk, brezposelnih, nenazadnje tudi status partnerk, žensk, umetnic …} v njihovem novem kulturnem kontekstu, nastaja{jo} kot umetniško delo samo na sebi.
Če pritrjujemo Heglu, da zavest obstaja zgolj v odnosu do druge zavesti, definirajmo zavest treh žensk, ki jih v uprizoritvi imenujemo tri sestre. Ali jim pripada status Čehovljevih treh sester, ki jih vodi hrepenenje po spremembi, po novem življenju, po drugačnem družbenem kontekstu, znotraj katerega je mogoče iskati {umetniško} izpolnjenje? Ali gre morda za tri sestre iz Kralja Leara, katerih zavesti se definirajo v odnosu do imena Očeta? Ali pa gre morda zgolj za vsakdanje, običajne in za svet popolnoma nepomembne ženske - tri ženske, tri ljubice, tri umetnice, ki v iskanju izpolnjenja zapustijo svoj rojstni kraj in iščejo svoj prihodnjik v popolnoma drugačnih kontekstih nekega drugega zemljevida?
Skozi postopke improvizacije, psihodrame in drugih kontemplativnih avtorefleksivnih praks bo kolektiv v ustvarjalnem procesu raziskoval medsebojne - intersubjektivne - odnose in se fokusiral na odnos posameznika do okolja {protislovij}, tako na nivoju intimizma in intime, kot tudi v širšem kulturnem kontekstu, ki nas naddoloča in ki ga ne nazadnje kreiramo sami.
V potovanju skozi intimizem iščemo tista spoznanja in izkustva, ki so skrajno osebna, a hkrati (tudi) politična – bistvena za uvid v razumevanje družbenega in kolektivnega.
