Plesna predstava.
Aristotel meni, da je sreča v naši zmožnosti kontemplacije. Kontemplacije tega, kar je, kar je bilo in kar še bo. Tri lune gledajo v naš planet je plesna kontemplacija o sobivanju, o uglaševanju v skupnost in o avtonomnosti znotraj skupnega. O medsebojni podpori, o vztrajnosti in o vlaganju v nekaj, v kar verjamemo, pa tudi o tistem, kar se nam vrača. Za kratek čas se lahko izgubimo in dovolimo, da nas zanese naša lastna misel, spomin, emocija. Za trenutek lahko posodimo svoj pogled nekomu, ga s pogledom obvarujemo, izzovemo in se ga dotaknemo.
Umetnice nas vkrcajo na svojo ladjo in nas popeljejo na popotovanje po krajini vidnega, slišnega in čutnega, kjer se izkušnja gledanja plesa prenese na celotno gledalčevo telo. Čas se razpre v svoji gotovosti in preko gibanja plesalk vstopamo v področje kairosa, časa, ki presega ta trenutek, ki nas povabi v prepuščanje in odpre naše notranje slike, zaznave, odnose. Predstava Tri lune gledajo v naš planet sloni na plesni praksi, ki jo Tina in Ema razvijata zadnji dve leti. Ta praksa omogoča notranjo, ad hoc dramaturgijo, ki izvira iz gibanja samega in se upira ureditvam zunanjega pogleda ter homogenizaciji pomenov. Zato je ta predstava vedno premierno izvedena.
“It is never we who affirm or deny something of a thing; it is the thing itself that affirms or denies something of itself in us,” pravi Spinoza. Vprašanja o plesu kot načinu gibanja izginejo. Nastopijo vprašanja o plesu kot načinu vedênja in zaznavanja, o načinu, kako smo v svetu. Predvsem o plesu, ki razpira tako človeške kot nečloveške ravni bivanja in jih vzporeja in nagovarja tako, da ustvarja alternativo - novo ekologijo odnosov za novo dobo.
- Dragana Alfirević