Plesni prvenec.
In tako popušča. Ne v porazu, ampak v preobrazbi. Ne izgine, ne odneha, le spremeni način, kako nosi svojo težo. Pod težo hladnega diha nastaja drugačen red — počasen, tih, neskončen. Ne pobeg, temveč transformacija.
Transformacije 0.1 izhajajo iz duetne zasnove, ki je zaradi višje sile dobila drugačno obliko. Delo odpira prostor za stanja med prisotnostjo in odsotnostjo, med stikom in razdaljo, med tem, kar je, in tem, kar šele nastaja.
V razmiku se namreč proces ne ustavi, temveč zgosti. Kar je bilo vzpostavljeno, začne mehčati svoje robove in prehajati v stanje, ki ni več določeno, ampak odprto. Ideja ne išče zaključka, temveč vztraja v gibanju, kjer vsaka oblika že vsebuje možnost svoje spremembe.
Kar je bilo sprva mišljeno kot odnos dveh, se postopoma prelije v notranjo krajino enega telesa, ki nosi sled drugega — kot odtis, kot napetost, kot odsotno prisotnost. Gib ne izhaja več iz neposrednega odziva, temveč iz spomina na stik, iz odmeva, ki se naseljuje v mišicah in dihu.
Telo tako postane prostor prehajanja med znanim in neznanim, med nadzorom in prepuščanjem; prostor se ne vzpostavlja zunaj, temveč skozi telo samo — v dihu in napetosti, kjer vsak premik hkrati razkraja in na novo vzpostavlja red, ki temelji na neprestanem prilagajanju.
Nadaljevanje ne sledi linearni rasti, ampak kroženju — vračanju, ki ni ponavljanje, temveč premik. Vsak naslednji trenutek nosi sled prejšnjega, a ga hkrati preoblikuje in premakne.
