Silnice človekovega upanja in njegovega stremljenja, da se izvleče iz tistega, v čemer se trenutno nahaja, beg in iskanje izhoda, utapljanje v lastnih iluzijah in dejanska možnost pobega kamor koli razen v lastno domišljijo – so tisto, zaradi česa je drama Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje eden vrhuncev moderne svetovne literature. Izjemno priljubljenost je dosegla z istoimenskim filmom v režiji Elia Kazana, v katerem sta v glavnih vlogah nastopila Vivien Leigh in Marlon Brando.
Ne glede na časovno odmaknjenost je Tramvaj Poželenje današnjemu svetu vse bližje ne toliko zaradi eksplicitnih socialnih problemov kot zaradi specifičnih mehanizmov človeškega upanja in bega.
Danes, v 21. stoletju, v svetu raznih deklaracij o človekovih pravicah, o enakopravnosti spolov, v svetu po poststrukturalizmu in po postmodernizmu, po postidealizmu, po feminizmu in po teoriji queera, v svetu odprtih meja, multikulturalizma, dostopnosti na spletu, svobode v vseh oblikah: verske, nacionalne, politične, ki so determinirane z velikim kapitalom …, po svobodi še vedno – hrepenimo.
Čeprav je v drami družbeni kontekst konkretnega (ameriškega) časa in prostora svojevrstna kulisa ali atmosfera, v kateri protagonisti eksistirajo s svojimi frustracijami, z iluzijami in s hrepenenjem, nam prav ta diskurz iz ozadja pokaže paradoks časa, v katerem danes živimo – oddaljena in 'tuja' preteklost je danes tukaj še kako aktualna. Potopljeni v stereotipe prepoznavamo simptome družbene neenakosti, ksenofobije, sodobnega suženjstva, ženske podrejenosti … Tramvaj je nov, tirnice pa stare.
V iluziji novega, boljšega in lepšega se vozimo počasi ob škripanju in tresljajih. Zdi se, kot bi se vozili v krogu, v tramvaju poželenja, misleč, da se pomikamo naprej. Blanche: "Da … poželenje! Tako se imenuje ta vaš tramvaj, ki ropota skoz četrt, po eni ozki ulici gor, po drugi dol …" Ali kot bi rekel Lacan: "Človek raje živi v sanjah in hrepenenju, ker je hrepenenje lepše od resničnosti, ko pa se ta uresniči, nikoli ni niti približno tako lepa kot v domišljiji. Objekt poželenja je sekundaren v odnosu do samega poželenja. Hrepenenje hrepeni po hrepenenju. Ne išče zadovoljitve, temveč samo svojo okrepitev." Blanche: "Da … poželenje! Tako se imenuje ta vaš tramvaj, ki ropota skoz četrt, po eni ozki ulici gor, po drugi dol …"
Predstava bo opremljena s slovenskimi nadnapisi.