Torek je nekje vmes, ni ne ponedeljek, ki je tečen, ne sreda, ki je v sredini, ne četrtek, ki gre že proti vikendu. Torek je po mojem najtežja vloga od vseh dni v tednu, nekako nehvaležna vloga. Pa vendar se tudi v torek marsikaj lahko zgodi – pač en nepomemben dan, ki je po drugi strani nov dan, potencialno (morda) nov začetek, novo življenje.
Torek je tako skupek poetičnih dimenzij vsakodnevnih situacij in vprašanj, ki jih delimo vsi. Izpostavljene so skozi lik Suzane, v katerem nastopi Suzana Koncut.
Prostor predstave je maketa običajnega prostora, v katerem živimo. Vendar je s tem, da je pomanjšan in tudi deloma abstrahiran nekako jasnejši in bolj fascinanten, morda manj samoumeven kot pa tisti, ki je v naravni velikosti, v katerem živimo, oziroma v katerem bi želeli živeti.
Del predstave je tudi Suzanin devetletni sin, Jan. S svojo prisotnostjo in spontanostjo povzroči, da gledalec začuti povezavo med materjo in sinom skozi manevriranje med razumevanjem in nevedenjem, skozi skupne interese in brezizhodnost konfliktnih situacij ter končno skozi domišljijo in ‘resničnost’. S prestopanjem teh meja začne Jan nastopati v Suzaninem nastopanju. Nehote in neizogibno.
Projekt sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
