»Kdo sem«? se plesalka vpraša na sredini svojega sola Tim Acy. »Kdo bi vedel?« si odgovarja, medtem ko zafrkljivo gleda po prostoru in ponavlja svojo gibalno sekvenco. »Se bom pa še bolj potrudila!« Antje Pfundtner je presenetljiva izjema na nemški sodobnoplesni sceni. Njen samoironični humor je vedno iskren in tudi s čudovitimi globokimi trenutki. Njena umetnost je natančna, vendar se nikoli ne jemlje preveč resno. Je verzirana v fizični komediji, a s spretno rabo jezika ji uspe še bolj zabavati svoje občinstvo, ki si ga že tako spretno ovija okrog mezinca.
Naslov Tim Acy je večpomenski. Lahko gre za ime alter ega, vsekakor pa je to besedna igra z besedo »intimacy« (intimnost). Oziroma, kot pravi sama Pfundtnerjeva, gre za »usklajevanje bližine in oddaljenosti«. Za delo te 33-letne koreografinje in izvrstne pesalke sta značilni vešča dramatizacija tako rekoč beckettovskega zanikanja pomena ter notranja pokrajina, ki spominja na dela Pine Bausch. Ne glede na to, kako vsakdanji so predmeti, ki jih kot "soigralce" nabere okrog sebe, pa njeno srečanje z njimi vsekakor ni vsakdanje, čeprav ga gre jemati skrajno resno. Tako kot njene zgodbe, ki so mnoge zelo osebne in ki gledalca pritegnejo v iskanje resnice.
Sedem let po uspešnici »eigenSinn«, ki ji je sledilo več skupinskih del in mednarodnih sodelovanj, se koreografinja na svoj očarljivo trmasti način zopet poigrava s pričakovanji občinstva. Pisalo, papir, kozarček s kremo, lasulja - predmeti, ki jih je skrbno shranila in ki se v njenem kozmosu hkrati privlačijo in odbijajo. Trije poljubi za steklenico vode, ki jo nato s truščem vrže na tla. Je natančna in vzame si čas.
Antje Pfundtner v jasno začrtani koreografiji riše lasten poetični svet, nam pripoveduje o življenju ter nas izziva v vprašanje: Kdo sem?