Tihožitje

Tihožitje uprizarja umik v negibnost. Tihožitje je zanka treh tradicionalnih form: tihožitja kot vizualne forme, baleta kot gibalne forme in verza kot miselne forme. Prestop tradicionalne norme, kot družbeno sprejete konvencije, je nekoč veljal za eksces: nezmeren, prekomeren, histeričen odziv. Histerija je vse do 17. stoletja veljala za izključno žensko bolezen, ki jo povzročajo motnje v delovanju maternice, kot terapijo pa so predpisovali spolni odnos, orgazem in nosečnost. Danes histerija ni več ženska bolezen, eksces pa ne velja več za dejanje prekoračitve ali upora – obstaja samo še kot normiran protokol demokratizacije (histerizacije) norme. Tudi v performansu Nataše Živkovič uriniranje balerine v čajnik eksces obstaja zgolj kot estetizirana gesta njene podreditve in čistega užitka, da to lahko stori. To je čas histeričnega tihožitja.