Roman Skrij me, sneg avtorja Miklavža Komelja, ki je izšel leta 2021 pri založbi Slovenska matica, vsebuje poseben tok izjemne zavesti. Strukturiran je z redkim jezikovnim materialom, ki pa razvija obsesivno besedilnost. Ta je režiserju Draganu Živadinovu omogočila znotraj nje strukturirati svojo konfliktno lego ter s tem izoblikovati dramatizacijo TEKSTURA:: Skrij me sneg, polno vere v gledališče: »Ni mogoče čakati zaman!« Gledališče je soočanje. Gledališče je edina umetniška zvrst, ki se oblikuje iz oči v oči!
Živadinov ni v gledališču nikoli razvijal psihološko motiviranih, vzročno-posledičnih prizorov, največkrat je izhajal iz obrednosti gledališke forme. Tokrat boste priča Obredu samemu. In njegovemu Glasu: »V staljenem snegu izprosimo svoja imena. Skrij me sneg. Skrij me sneg. Skrij me sneg.«
Vsaka predstava je vedno več vektorski produkt.
Prvi vektor predstave TEKSTURA: Skrij me sneg, je glas.
Drugi vektor je dvoglasje, ki izhaja iz prvega obdobja gledališke umetnosti Dragana Živadinova, iz gledališča Sester Scipion Nasice in Neue Slowenische Kunsta. Nanaša se na podobo Magičnega škofa, na predstavo Krst pod Triglavom in na NSK kovček za duhovno uporabo. Retrogardistično gibanje je pravzaprav eden od sprožilcev romana!
Tretji vektor je uperjen v ekumensko.
Četrti vektor predstave so prva umetniška dela Dunje Zupančič iz istega obdobja kot je nastajala retrogardistična umetnost. Torej obdobja prejšnjih življenj. Tako bo snežni krog sklenjen.
Ni več daljav, so samo še razdalje.
