Osrednjo temo ustvarjanja plesne umetnice in raziskovalke Vere Tussing proizvaja vprašanje, kako se čuti združujejo, da strukturirajo našo zaznavo in ustvarijo edinstvena medosebna srečanja med občinstvom in izvajalcem_ko; nekakšna “zaznavna delitev”, ki se, kot poudarja kritiška scena, dogaja “tako spretno, tako benigno, da nas iz gledališča pošlje nenavadno pozorne in osvežene.” (Judith Mackrell, The Guardian). Ta poseben umetniški fokus Vere Tussing je nadalje artikuliran v delu T-Dance, kjer raziskuje koncepcije dotika in povezanosti. Osnovo tega dela predstavlja serija vprašanj: Kako taktilnost (z vso svojo simbolno močjo), krhkost in humor ustvarjajo pomene? Kako smo povezani, četudi nas ločujejo razdalje, čas ali konteksti? Kako se dotikamo brez dotikanja? Ta vprašanja se nato prelijejo na umetniški oder, kjer se štiri plesalke poglabljajo v koncepte empatije in fizičnega spomina ter preizprašujejo meje telesa, pa tudi miselne povezanosti. Občinstvo je, ne da bi se sploh premaknilo s svojih sedežev, poklicano, da se naseli v domišljijski prostor nastopajočih, s povabilom k sodelovanju v empatičnem dotiku.
#dotikati na daljavo #zaznava #kinetično #prenos #empatija #dotikanje na daljavo #zrcalni nevroni