Solo Ghost of My Life je nastal poleti leta 1986 in takrat je na tekmovanju New Dance Competition v Budimpešti Matjaž Farič zanj prejel nagrado. To je bila njegova prva nagrado, ki jo je prejel v tujini. Leta 1987 je Matjaž med izpopolnjevanjem na dresdenski Palucca Schule ta solo prenesel na telo plesalca Maria Henimanna, ga preimenoval v Geister meines Lebens in v Dessau na X. baletnem tekmovanju Nemške demokratične republike prejel nagrado za koreografijo.
Po povratku v Slovenijo je ta solo dobil naslov Strahovi in bil leta 1987 vključen v celovečerno avtorsko predstavo Sanje Maria H, ki je bila izvedena v Klubu mladih, v današnjih prostorih Mladinskega informativnega in kulturnega kluba v Murski Soboti. Matjaž Farič je to predstavo odplesal samo enkrat. Nekaj dni za tem je sledila huda poškodba in zdelo se je, da je Matjaževa plesna pot zaključena. Po okrevanju je bil solo Strahovi leta 1988 vključen v predstavo 6. april skupine Vzhodni plesni projekt. Premiera je bila v Španskih borcih 4. aprila, ker je termin 6. aprila bil že zaseden s koncertom Acija Bertonclja.
Solo Strahovi je povezan s pomembnimi prelomnicami na poklicni poti plesalca in koreografa Matjaž Fariča - začetek, odhod, vrnitev, prekinitev in ponovni začetek.
Rekonstrukcija: čas in telo
Pri rekonstrukciji plesnega sola Strahovi ne gre zgolj za ponavljanje. V 40 letih se je v avtorjevem telesu zapisal čas, v katerem smo bili priča izjemnemu tehnološkemu napredku in tektonskim političnim premikom.
Izhodišča pa so enaka kot pred 40 leti. Če je takrat dobršen del sveta ločevala železna zavesa, so danes, po desetletjih vere v politično in gospodarsko povezovanje, spet v ospredju razhajanja in nove delitve v svetovnem redu. Vojna in grožnja spopada svetovnih razsežnosti sta spet vse bolj prisotni.
Poleg tehnološkega napredka, ki se “vsiljuje” tudi v telo, pa so podobnosti tudi v prekarnosti ustvarjalca. Če je bil pred 40 leti uokvirjen predvsem z ideološkimi kulturno-političnimi omejitvami - pravovernost, pa je danes to predvsem ekonomski kulturno-politični okvir - storilnost, koristnost.
Transformacija strahu
Omenjena izhodišča in okvirji so generator današnjih strahov. Izhodišče koreografije, izhajajoče iz osebnih strahov izpred štiridesetih let, bo v procesu ustvarjanja danes soočeno z vprašanjem, kako se ti strahovi levijo iz ene oblike v drugo? Kako se kopičijo in pogrezajo v ranljivo telo? Kako se gigantski globalni mehanizmi zrcalijo v mehkem tkivu in kako se zagate brazgotinijo ter kopičijo pod kožo? Strahovi izpred štiridesetih let postanejo Duhovi (Ghosts).
Dialog dveh obdobij
Matjažev ples je v mladosti zaznamovalo ukvarjanje z vzhodnjaškimi borilnimi veščinami, kot sta karate in tai-chi, izrazni in sodobni ples, pa tudi gimnastika in izobraževanje v baletnih tehnikah. Te izkušnje zaznamujejo osnove njegovega gibalnega vokabularja in značilnega pristopa k improvizaciji.
Ples Jeong Bin Seo je “atletski”, njen osebni slog zrcali sodobne baletne prakse, sodobni ples in tradicionalno gibalno dediščino okolja, v katerem je odraščala. Sloga obeh ustvarjalcev sta nastajala na oddaljenosti več desetletij in tisočev kilometrov - distanco, ki omogoča dovolj razlik za ustvarjalni izziv za reiinterpretacijo in razširitev sola Strahovi. Po plesni senzibilnosti pa sta si oba ustvarjalca tako zelo podobna, kot da bi sodelovala že dolgo časa.
Z reinterpretacijo sola Strahovi bo zavod Flota obeležil pomembno obletnico poklicnega delovanja koreografa in plesalca Matjaža Fariča.
