Henrik Ibsen je na začetku prejšnjega stoletja na stežaj odprl okna in vrata nedotakljivih meščanskih domov, da je čez Evropo zavel zatohel smrad po hipokriziji, izrojeni morali in prikritih notranjih dramah – predvsem žensk, ki so se bile primorane skrivati pod ljubkim dežnikom zakonov in vere. Preteklost, napolnjena z grehi očetov, ni stvar zgodovine. Tudi mi še vedno obračunavamo s tem, kdo in čigavi smo, ter – še vedno – umazano dediščino, globoko prizadetost, žalost in razočaranja raje naskrivaj potiskamo pod klobuke, ker živimo v svetu, v katerem so glasna sreča, večen nasmeh in umetno sonce postali družbeni imperativ. Strahovi (1881) so celovit obračun z življenjskimi odločitvami, idealiziranimi lažnimi podobami in neznosno resničnostjo. Iz dobro varovane skrinje domačih skrivnosti gospe Alvingove se na (u)sodni dan s plameni gorečega zavetišča izvijejo potlačeni strahovi. Občutek tesnobne ujetosti, v katerega so vpletene vse dramske osebe Strahov, nas navdaja s srhljivo brezizhodnostjo. Gospa Alvingova, ki se je po nasvetu pastorja Mandersa uklonila moralnim dolžnostim zakonske žene in se odpovedala sama sebi, je ves svoj življenjski napor vložila v to, da bi sin ostal neomadeževan. A dlje od strahov ga je pošiljala, bližja je bila njihova bližina.
Z zamolčanimi skrivnostmi, vpetimi v precizno dramsko kompozicijo, se bo ukvarjala Mateja Koležnik, ena najlucidnejših sodobnih interpretk Ibsenovih dram, ki je pri nas nazadnje režirala Ibsenovi drami John Gabriel Borkman (2013) in Hedda Gabler (2015).
