Sto zdravic

Umetnik kot utelešenje “resnične, avtentične, pristne človeške produkcije” ne obstaja več. Danes se soočamo z umetnikom – inovatorjem potrošnje, ustvarjalcem različnih umetniških oblik potrošnje. Kot pravi Boris Groys: “Danes umetnost ne stoji več na izvoru umetniškega dela, temveč na njegovem koncu. Podpis umetnika ne pomeni več, da je umetnik ustvaril nek poseben objekt, temveč da je z določeno uporabo tega objekta dosegel, da je postal zanimiv.” (The Artist as Consumer, 2008) To ne pomeni, da je umetnost izgubila svoj izvorni smisel, spremenil se je zgolj ustvarjalni fokus. Danes umetnik ne tekmuje več s produkcijo novega in drugačnega, temveč proizvaja različne protokole potrošnje medija, v katerem ustvarja.

In zdaj smo tukaj. Nazdravljamo slovesu od romantične ideje umetnika producenta in pozdravljamo umetnika konzumenta. Sokovi namesto šampanjca, papirnate serviete in krožniki za piknik, poceni torta iz supermarketa. In sto pikrih in zabavnih, toda pristnih zdravic. In tudi slavje je pristno. Tukaj smo, da dvignemo svoje plastične kozarce in s posladkanimi besedami ter z mislimi iskrivimi od šampanjca nazdravimo pristnemu umetniku. Umetniku, ki zna pripraviti ljudi do tega, da mislijo. Umetniku, ki zna usmeriti pozornost publike na najpomembnejša vprašanja svojega časa. Umetniku, ki ve, kaj danes pravzaprav sploh je najbolj pomembno. In nazdravljamo tudi vsem nam, prisotnim in odsotnim, vsem na smrt zdolgočasenim, vsem neskončno zmedenim, vsem dokončno razočaranim in vsem, brez pravega razloga, žalostnim.