Srečen konec sveta

Pa tudi v sosednjih pokrajinah, da ne rečemo kar po vsej celini ali bolje svetu (če izvzamemo Antarktiko, vendar se nam zdi, da so pingvini kar dovzetni za svetovne probleme). V predstavi nikogar trajno ne poškodujemo in nihče zares ne umre, a ne počnite tega doma. Sosedom bi se lahko zdeli sumljivi. Vemo tudi, da Marsovci obstajajo, ker že dlje časa slišimo samo o tem, kako so stvari izjemno slabe in kako bodo kvečjemu še slabše. Vse možne avtoritete govorijo o težkih časih ter o propadu in pri tem potihem upajo, da bodo njihove rešitve zato delovale, čeprav niti sami ne zaupajo vanje. Hkrati se tudi izgublja smisel, ker nihče več ne ve, kaj bo sledilo in posledično se zdi vse brez veze, tudi suicidalnost in naključne nesreče. Glede na vse to ni nihče več siguren. Ne ve več, kaj naj si sploh še misli. Ali naj se vda malodušju? Ali naj se jezi? Ali naj lovi difo dokle, ki, mimogrede, obstajajo in niso plod domišljije nevestnih lovcev? Je sploh kaka rešitev? Je - držimo se citata Groucha Marxa, ki je dejal: 'Humor je razum, ki se mu je zmešalo.' Nekoč smo govorili, da je razum rešitev za vse, a zgleda, da je njegovo mesto prevzela norija. Srečen konec sveta se ubada s stanjem, v katerem smo, skozi humor in ironijo. Je vse to morda bližnjica do RESNICE? Odgovor vas čaka v Srečnem koncu sveta.