Najprej prižgeta luči. Nato jih ugasneta. Ta preklop spremeni vse. Znova in znova se pojavi nov svet, primeren za njuno nenehno prehajanje med izpovedjo in razodetjem. Predstava se odvija v strobo rubatu, v antisocialnem medijskem brskanju, ki razkriva željo in nemožnost nadzora nad pripovedjo.
Ukvarjati se s teorijo pomeni razmišljati v odzivu na vidni svet, iz informacij oblikovati vzorec. In osnovna enota informacij, ki jo ti teoretiki vidijo povsod, je konec. Vedo, da se je že toliko končalo: življenja in načini življenja; telesa, politika in predvsem gotovost, da bo vedno obstajala nova priložnost. A nekako informacije še vedno prihajajo.
To ni bilo tisto, kar sta nameravala. Odkar sta bila skupaj, je minilo osem let zaključkov. Dolgo časa v koreografskih letih, dlje, kot sta bila kdajkoli ločena. To dejstvo je sprožilo dve vprašanji: »Kaj morava vedeti, da bi prečkala most drug do drugega? In kaj morava pozabiti, da bova lahko začela?« To dvojno vprašanje je postalo njuno izhodišče. V tem tretjem delu duetnega triptiha Ame Henderson in Matije Ferlina (The Most Together We’ve Ever Been iz leta 2009, Out of Season iz leta 2015) se oba koreografa odzivata z namerno izgubo niti zgodbe.
Predstava Šov izgine je kino stavkov. Namesto mirujočih podob, prikazanih dovolj hitro, da ustvarijo iluzijo življenja, prikazuje fragmente življenjskih zgodb v človeškem ritmu. Iz njegovih neskončnih koncev se postopoma poraja občutek začetka.