Soul Chain

Z navdihom močnih čustev, ki se spletajo okrog fenomena ljubezni, je koreografinja projekta Soul Chain (Veriga duš) Sharon Eyal združila dve na videz precej različni načeli – balet in elektronsko glasbo – v dih jemajočo podobo sodobnega plesa. Celotni plesni ansambel se posledično prelevi v gomazeč stroj energije, ki si je zaradi izredno zahtevne koreografije upravičeno prislužil nemško gledališko nagrado Faust v letu 2018. Kljub temu da sta po besedah koreografinje glavni temi plesne predstave ljubezen in hrepenenje, bi bilo zmotno pričakovati preveč romantike, saj so gibi vpreženi predvsem v estetiko animalističnega in čistega uniformiranega skupinskega gibanja, za katerega sta potrebni stroga disciplina in visoka raven ritmične uglašenosti. Dlje ko traja ta usklajenost, več časa ima gledalec na voljo, da pozorno opazuje bistvene razlike med plesalci in odkrije celovito namero njihove odrske prezence. Kot trdi koreografinja, se prav iz strukture Enega opazi, kako zelo se ljudje razlikujemo, in prav ti kontrasti, ki se vzpostavljajo med posameznico, posameznikom in skupino, reflektirajo avtoričino ljubezen do absolutne enkratnosti vsakogar. Prav ta je paradoksno namreč edina kategorija, ki nam je vsem skupna – in tudi to je navsezadnje formalni plesni okvir, v katerem se zgodi ljubezen.