Ivor Martinić v specifični dramaturški stilizaciji slavnega filma Luchina Viscontija (1969) sledi časovnemu zaporedju moralnega strmoglavljenja ter političnega vzpona in bogatenja družine von Essenbeck (aluzija na slavno družino Krupp). Zgodba se začne s požigom Reichstaga leta 1933, konča pa v noči dolgih nožev leta 1934. Vse je spojeno, bolje rečeno, zvedeno na eno samo noč proslavljanja padca stare Nemčije in rojstva nacizma.
Jagoš Marković o tretjem sodelovanju z Beogradskim dramskim pozorištem pravi: »Moramo pričati, drug drugemu moramo povedati – da ne bi pomislili, da je vse v redu, da ne bi otrpnili. Ravno zato Somrak bogov.«