Solo za dva (Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli)

Eden največjih problemov sodobnega človeka je telesna neaktivnost, negibalnost in sedenje. Večina ljudi nima težav s telesom, dotiki in hitro razume, kaj se okrog njih dogaja. Vsi imamo globoko v sebi skrite te sposobnosti, sodobno življenje pa
jih ne potrebuje več. Telesa ne uporabljamo več. Zapelješ se do trgovine, malo se sprehodiš in se usedeš. Včasih je bilo gibanje vezni člen dneva. Tako se zdi, kot da je treba na novo ozavestiti ljudi, kako naj stojijo, hodijo, se držijo, pridejo do nekoga. Edini kos pohištva »protagnista« bo stol. »Sedim. Kjerkoli spustim svoj stol, je moj dom. Moja dnevna soba. Sedim, gledam in si mislim svoje. Hodijo, gledajo in si mislijo. Opazujem in sem hkrati opazovan. Vojne se dogajajo, jaz pa sedim
in opazujem, vse se dogaja okoli mene ...« Pri solu z gosti gre za refleksijo lenosti, apatije in neaktivne vloge v življenju sodobnega zahodnega človeka in za vprašanje, ki si ga ta zastavlja: »Kaj, čemu in zakaj naj me nekaj premakne.«