Umetniška skupina Hodworks v Ljubljano prihaja s serijo treh SOLOV, ki se bodo odvijali v Mestnem muzeju v intimnem ozračju in v stiku z nastopajočimi. Vsak solo bo povabil občinstvo k soustvarjanju predstave in s tem apeliral na povezovanje in ustvarjanje trdnih vezi, tako na odru kot v resničnem življenju. Soli predstavljajo samostojne pripovedne pokrajine, vendar med njimi venomer ostaja rdeča nit, saj njihovo sosledje v gledalcu vzbuja verižno čustveno reakcijo. Tri dela, ki imajo vsak za sebe svojevrsten pristop in predstavljajo variacijo nekega žanra, pa niso zgolj vabilo k povezovanju, vendar gledalca vabijo k določanju kaj točno bo vsaka od točk razkrila. Tako kot v odnosih v resničnem življenju lahko posamezniki sami okrepimo odnos s tem, ko mu posvetimo svoj čas in pozornost. Priča bomo bogatemu plesnemu materialu, želji po komunikaciji, družinski tragediji, transcendentnemu rjovenju in metamorfozi različnih bitij.
Besede avtorjev o predstavi:
»Adrienn Hód me je vprašala kaj delam. Povedala sem ji, da sodelujem. Rekla je, da se je Alien zdelo, da je razumljena. Zdi se mi, da sem tudi jaz razumljena. Ostajam tujka, dokler ne morem deliti svojih čustev.«
»Pogosto jih opazujem kako delajo, kako se trudijo plezati po lestvi ali samo kako nekaj počnejo. Vedo kako delati, kako reševati probleme, ustvarjajo, popravljajo in razlagajo. Vendar ne opazijo majhnih podrobnosti, katere opazim jaz. Majhne podrobnosti na njihovih hrbtih ali čevljih, kako se, medtem ko so prevzeti od koncentracije, na njihovih obrazih rišejo občutja. Da bi se poistovetili z aktivnostjo, ki jo počnejo, nakremžijo obrvi in njihova telesa so polna želje, da bi jim uspelo. Vse podrobnosti so zame magični simboli. Takrat opazim, da vsak dan videvam vedno več neznancev, ljudi, katere bi morala pozdraviti.« (Emese Cuhorka)
»Morda bi preprost dotik imel več smisla? Vendar bi se potem najina drzna narava polna zasvojenosti začela dušiti in na koncu bi zadušila to nerazložljivo skrivnost. Sprejmi lepoto in jo uvidi v tej nezadovoljivi, a vendar nadnaravni lepoti.« (Csaba Molnár)
»Sam sebe ugrabim iz svoje lastne eksistence. In vse je lahko material predstave. Pogosto se ukvarjam s tistim, kar je nevidno očem. Če se popolnoma utišam, se namreč tudi nevidno ukrivi. Lepota je način opažanja sveta…« (Marcio Kerber Canabarro)
»Želela sem si komunikacije med občinstvom in nastopajočimi in ne zgolj med nastopajočimi na odru, pri čemer ne gre za hierarhične odnose, temveč za horizontalne. Ugotavljam, da se obnašam povsem drugače glede na to s kom sem v stiku, moje reakcije so lahko popolnoma drugačne. Po vsej verjetnosti se mi to dogaja popolnoma brez moje vednosti. Ravno te vrste prilagajanje, njegova hitrost in lastnost dobro poznanega koncepta akcija-reakcija, je tisto, kar tvori odnose med ljudmi. Pri tam projektu me je zanima kvaliteta takšne komunikacije, kako ta definira moja čustva, moja občutja in moje misli. Obenem pa me je zanimalo kako se rodi odnos med nastopajočim in samim ustvarjalcem nekega dela in na ta način sta forma in vsebina tega odnosa, notranje »igrice« in vsi mehanizmi, ki sodijo zraven, postali del predstave. Kaj motivira druge ljudi in v kakšni obliki se ta motivacija prikazuje? Skozi celoten proces ustvarjanja tega dela sem se spraševala komu je to delo pravzaprav namenjeno. Vesolju? Neki subkulturi? Ali preprosto ljudem? Kaj pa beseda »ljudje« zajema? Kdo so ti ljudje? Kaj prinašajo s seboj? In na koncu koncev, kakšna je prihodnost umetniške stvaritve, ki se ukvarja s trajnostjo in obstojem? Tu pa so tudi kulturne politike, tržišče, umetniška stvaritev in njihovi odnosi. Kako vplivajo drug na drugega? Kaj je cilj odločevalcev na področju kulture? Česa se naučimo, kam je usmerjena naša koncentracija in kako ustanove in financiranje definirata naše vrednote? Seveda plesna predstava ne more odgovoriti na vsa ta vprašanja, vendar imam občutek, da je pomembno, da ta vprašanja postavim v ospredje, saj so to stvari, s katerimi smo se ukvarjali medtem, ko smo določali formo tega dela. Seveda pa so me istočasno še vedno zanimale velike klasične teme: iskanje svobode, kako svobodo občutimo, definicija telesa in seksualnosti, tradicija in oblikovanje človeškega ega, nesmisel in nesreča neenakosti v družbi. Poleg tega pa še sovraštvo in uničujoče sile ter vse kar temu nasprotuje - razumevanje, kompromis in sprejemanje. Zanimalo me je kako postati partner in živeti na točki, kjer je ego poražen in kjer je s pomočjo človeške inteligence mogoče sklepati kompromise. In kakšen odnos je to? Bi vsi morali postati razsvetljeni naenkrat? Vedno obstajata dva pola. Kaj lahko iz tega ustvarim? Kje je moja mirnost? Kje je moja vera? Borim se, vendar do katere točke? Je kaj prostora za vse to ali moram ustvariti svoj intimen prostor, kamor se umaknem, poiščem partnerja, s komer nato ustvariva svoj lasten svet? In kje? V Budimpešti? Kaj v sebi moram odpreti oziroma zapreti, da bi to lahko dosegla? V vsakem primeru se mi zdi pomembno, da ustvarjamo dialoge, da bi lahko spregledali posledice našega obstoja.« (Adrienn Hód)