Baletno delo se poklanja Franzu Lisztu ob dvestoletnici skladateljeve smrti. Skupni naslov produkcije je Madžarska rapsodija; koreografija prvega dejanja se naslanja na niz Lisztovih skladb. Odrska telesa ne pripadajo nikomur in ničemur. Zaznamuje jih odsotnost imena, spola ali obličja. Oživijo ob prvih taktih Lisztove Madžarske rapsodije, glasba postane življenjsko gibalo. V različnih položajih in srečanjih preobrazijo osebnost. V sklepni skladbi se vrasejo v en narod, eno skupnost, eno srce.
La Vie en Rose je nekakšno plesno gledališče zasnovano na podlagi šansonov slovitih popevkarjev, kot so Maurice Chevalier, Edith Piaf, Jacques Brel in Gilbert Bècaud. Nesmrtne pevce šansonov opazujemo skozi oči potepuha Jefa: včasih je pogled nostalgičen, včasih melanholičen in grenko-sladak, vseskozi pa ga zaznamuje smisel za samoironijo.