Med delom libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja in mednarodnega plesnega ansambla Dance On obstaja neka poglavitna vez: ravnanje s spominom, njegovo resnico in mediji, v katerih se udejanja ali uteleša. Četudi je v primeru Mrouéja spomin zgodovinskega značaja, pripovedni način o spopadu družbenih, nacionalnih in razrednih protislovij ni brez povezav z redi človeških teles, s katerimi se v kontekstu ustaljene kulturne produkcije spopada Dance On Ensemble, kolektiv plesalcev, ki se jih je sodobnoplesni in baletni kulturni trg odločil brezprizivno upokojiti, izločiti iz polja vidnosti, javne sfere in – spomina. Niti Rabih Mroué niti Dance On Ensemble s svojim delom na takšna ravnanja ne pristajata.
Rabih Mroué je gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist ter vizualni umetnik, vnuk uglednega libanonskega intelektualca, novinarja in literarnega zgodovinarja Husayna Muruwwaja (1910−1987), prvega, ki je kanonizirano arabsko literarno klasiko interpretiral z marksizmom. V svojem delu se ukvarja z razmerji med zgodovinskimi reprezentacijami, ki v javnost vstopajo kot univerzalne, ter prezencami, očitnimi vrzelmi, luknjami in nedoslednostmi, ki ostajajo izločene iz uradnih zgodovinskih pripovedi, ker bi s svojimi protislovnostmi ošibile izvoljene politične moči. Mroué pripada umetniški generaciji, katere otroštvo je zaznamovala libanonska državljanska vojna. Vojnim konflikom v Libanonu in širši regiji je posvetila svoje delo, s čimer se je uveljavila doma in v tuiji. V teh delih se historiografska kompozicija neprestano razstavlja na raven, kjer postane očitna njena utilitarna in propagandna oblastna proizvodnja, avtor pa jo hkrati osvetljuje z osebnim pogledom, , v katerem se uradna zgodovina izkaže kot ponaredek. Njegova dela smo pri nas doslej videli na festivalu sodobnih scenskih umetnosti Exodos (predstava Iskanje pogrešanega uslužbenca, 2005), v programih Zavoda Maska (razstava »2023« v Moderni galeriji, 2006, predavanje Gledališče z umazanimi nogami in performans Prebivalci podob, 2011) in kasneje na obsežni razstavi, ki mu jo je leta 2014 v Mestni galeriji posvetila kustosinja Alenka Gregorič. Rabih Mroué nedvomno sodi med najvznemirljivejše sodobne umetnike tega trenutka.
Na začetku predstave Slon (Elephant, 2018), ki je bila februarja letos premierno uprizorjena v berlinskem gledališču HAU, koreograf serijo skic anonimnih trupel uporabi kot koreografsko partituro ali nekakšen kompozicijski okvir. Koreografija se odvije kot nekakšna detektivka, v kateri se na odru pojavi koreografski katalog deduktivnih sklepov. Prazen odrski prostor se z gledalsko domišljijo dopolni v urbani vojni poligon, v katerem plesalca urita raznovrstne preživetvene strategije. Tudi v tej predstavi je eno od temeljnih vprašanj povezano s prostorom: kje se skriva nevidni koreograf.
Plesni kolektiv DANCE ON ENSEMBLE s svojim delovanjem dokazuje, kaj vse lahko umetniške plesne prakse pridobijo od izkušenih plesalcev. Člani kolektiva so vrhunski plesalci, ki so nastopali v najkvalitetnejših svetovnih sodobnoplesnih in baletnih ansamblih in ki menijo, da se njihova plesna kariera preprosto ne more zaključiti z njihovim 40. letom. Za njihovim plesnim in telesnim znanjem so leta dela z vrhunskimi koreografi, reflektirano ravnanje z lastnim telesom ter akumulacija izkustvenih in miselnih procesov, dognanj in vednosti s področja koreografskih, plesnih in somatskih praks. Ustanovitev plesnega kolektiva DANCE ON ENSEMBLE si prizadeva afirmirati drugačen pogled na plesno telo in njegov čas v okvirih sodobne kulturne produkcije.