Doriana Graya, mladeniča iz londonske visoke družbe s konca 19. stoletja, ob pogledu na svoj mladostni portret prešine misel: »Ko bi lahko ostal večno mlad jaz in bi se slika starala! (…) Svojo dušo bi dal za to!« Želja se mu kmalu začne uresničevati, a se hkrati s staranjem podobe na portretu spreminja tudi njegova osebnost. Krut, ošaben in s pokvarjeno dušo postaja odraz razpadajoče podobe na sliki. Lik Doriana Graya, nekoč predstavnika viktorijanske Anglije, je nadčasoven in zato aktualen tudi danes. Večna mladosti je v dobi individualizma največkrat razumljena kot pogoj za uživanje ter zunanjo lepoto in le redkokdaj sinonim za ohranjanje duhovne vitalnosti.
Prva slovenska uprizoritev
