Popolnoma sem zaljubljen v nič.
Prihajam k vam in vas izzivam. Kaj je tako dragocenega v vašem življenju in tebi, za kar je vredno zamenjati večnost? Česa se tako močno oklepaš, da je dragocenejše od brezčasnosti? Kaj hraniš v tem življenju, ko niti tega telesa ne moreš obdržati? Kaj vam je v tem vašem življenju tako dragocenega, da držite resnico suspendirano, začasno ustavljeno, in se ne morete ločiti od svojih navezanosti ali svojega strahu? Ne zaupate, da lahko življenje poskrbi za vas bolje kot vi sami. Predstava nas nagovarja, da se vprašamo, zakaj smo tako zvesti identiteti, njenim projekcijam in zablodam. Ta čas je Nezavesten. Svet je samo šov, bleščeč in prazen. Obstaja ̶ in vendar ne obstaja. Obstaja, dokler ga hočem videti in sodelovati v njem. Ko mi neha biti mar zanj, se razblini. Nima vzroka in ne služi nobenemu namenu. Enostavno se pojavi, kadar smo zamišljeni. Pojavi se točno takšen, kakršen je videti, vendar v njem ni ne globine ne pomena. Resničen je samo gledalec, recimo mu Sebstvo. Za Sebstvo je svet zgolj slikovita predstava, v kateri uživa, dokler traja; ko je končana, pozabi nanjo. Ob dogajanju na odru se trese od groze in valja od smeha, vendar se ves čas zaveda, da samo gleda predstavo. Brez želja in strahov uživa v dogajanju.
