Slavček

"Zavit v poezijo in nasilje, slavček je bil navdih za pisce od Sofokleja do Keatsa. Prav tako je to ptica, ki je na hrbtni strani kovanca za eno kuno. V trenutku, ko sem pričela razmišljati o temi tega dela za pet klovnov Triko cirkus teatra , mi je bilo to, na prvi pogled nepomembno ujemanje, odskočna deska. Iskanje teme je nadaljevalo, na dolgo in na široko, kot vesoljska ladja povezana z nihalom, včasih bližje zemlji, včasih daleč od nje. Splošno poznana stvar je, da je biti preprost zelo komplicirano. Zato odstranimo vse! Odstranimo scenografijo in pustimo prazen prostor. Izbrišimo preteklost in pustimo samo sedanjost, odstranimo ples in pustimo samo gibanje. Slecimo igralca in pustimo samo njegovega igralca. Odprimo domišljijo, da bi bilo vidno tisto, kar je nevidnega! Spekter zvokov, ki je zelo prisoten, kreira prostor in poudarja trenutke močnih čustev. Glasbeniki so del predstave v enaki meri kot klovni.
 
V Slavčku ni zgoščevanja in obračanja dejanj. Situacija je enostavna: družina z neporočeno hčerko v srednjih letih spozna mladega moškega, ki se slučajno znajde v njeni bližini. Če zgodba obstaja, se manifestira samo v mešanju, nasprotovanju in zapletanju želj in strahov klovnov, njihove ljubosumnosti, ljubezni in upanja. Vsak avtentični klovn lahko uteleša okrutnost in nežnost skoraj v istem trenutku. Vsak klovn si lahko želi doseči nekaj odrejenega, medtem, ko hrepeni za nečem povsem nasprotnim. Klovni so kot ljudje, vendar večji od življenja. Pisanje te predstave je bilo podobno slikanju. Kopali smo globlje in globlje, iskali pigment v vsakem klovnu, njihova telesa pa so postala čopiči. Spoštovali smo zakone komedije: ponavljanje, hitrost in pretiravanje, da bi dosegli spekter barv, kot katalizator za človekove solze in smeh. Pot katarze je ena in ista, pot solza in smeha!”
(Lee Delong)