Prezentacija performativnega modela/uprizoritvene partiture skozi prizmo konkretne skupnosti.
Kar se ponuja, je odprta seansa. Pilot za skupnostno prenosljiv oz. odprt produkcijski način, zaganjalnik za skupinsko uprizarjanje real-time imaginarija. Stroj za smeh in solze. Ampak živ.
Gledališka produkcija je bila skozi kolaborativno analizo izkušenj in želja sodelujočih okrajšana na nekaj preprostih kompozicijskih pravil, ki se tičejo telesa, glasu, zvoka, besed in prostora in križana z liki, njihovo mnogoterostjo - gledališka skupnost, ki se pogovarja v gledališkem jeziku. V resničnem svetu odra se noben ne zaveda vseh tveganj, nesporazumov, občutij in semantičnih poti, ki se pojavijo, ... spoznamo pa jih lahko skupaj. Ampak če začnemo vedno znova, ali res lahko karkoli preprečimo, dosežemo, pokažemo?
#1 Minevanje
O minevanju je bilo že dosti rečenega, in pogosto izpade melanholično. Minevanje je neubežno. Mine leto. Mine ura. V sodobnosti je minevanje povsem postranska zadeva, zamenjujemo ga bodisi s staranjem, bodisi z dolgčasom. A ko minevanje zares vzljubiš, te čaka prijetno presenečenje. Aktivno doživljanje časa je tisto, ki minevanju dodeli poseben pomen, nadpomen. Doživetje je v sinestetičnem smislu sicer popolnoma intimno - na površje uhaja le kak okrušek, smeh in solze.
Potreben je pogum, da se zares soočimo z minevanjem, in kar se biokemije tiče, pogumu sledi nagrada. Kar torej v resnici sledi pogumu, je čista fikcija, trip. Le pravi (ne)korak in že si neresničen. Nedotakljiv. Viden. Kot da potem za Soncem posije še Črno Sonce - jasno, nedojemljivo. Kot pesem. Kot ples. Kot melos. Kot smisel. Tako mine čas, če sprejemaš.
