Ko se Liza zjutraj zbudi, babica za zajtrk na mizo postavi hlebec kruha. Tako lep in okrogel je kot žoga. Liza se z njim igra, hlebec pade na tla in se odkotali. Liza teče za njim v žitno polje, a pot do kruha je dolga. Na tej poti Liza spozna, da kruh ne pade kar sam z neba, temveč je zanj treba vse leto delati: dela zemlja, dela pšenica, dela vreme, dela človek, dela pečica in dela čas.
Kruh prav res ne pade sam z neba.
Predstava vključuje tudi slovenske ljudske pesmi, gre za glasbeni poklon zvočnosti ljudskega izročila skozi napeve različnih slovenskih pokrajin, ki spremljajo kmečka opravila ali življenjski cikel in tako otrokom približati potrebo po marljivosti in sožitju z naravo. K tem spoznanjem jih vodi nadvse ljubka in muzikalna protagonistka lutka deklica Liza. Likovna podoba predstave se naslanja na tradicijo, gre za sodobno izpeljavo scenskih elementov, gledališča objektov in lesene lutke.
Sijaj, sijaj, sončece je predstava, ki nas s preprostostjo, poetičnostjo in toplino vabi k razmisleku o vrednosti vsakdanjih stvari: o tem, da brez dela ni jela, da kruh zares ne pade sam iz neba.
