Vrnitev newyorškega koreografa in slikarja Shena Weia. Tokrat z njegovo najbolj uspešno in po mnenju mnogih vizualno najbolj prepričljivo predstavo, triptihom Re-I, II, III. Predpona re- nakazuje koncepte vrnitve, ponovne interpretacije, obnove. Predstavo so navdihnila koreografova potovanja v Tibet, po Kambodži in Kitajski, ki jih je doživljal kot prvo vrnitev v ta del sveta po politično motivirani preselitvi v New York.
Triptih povzema Weijevo doživljanje duhovnih stanj in vizualnih kod azijskih dežel; nadgrajuje ga z izkušnjo zahodne plesne in uprizoritvene tradicije. Shen Wei na zahodu uživa sloves enega redkih koreografov, ki ne izhaja iz baletnega sveta, vendar vztraja pri uporabi baletne tehnike in izrecne gibalne doslednosti ter tako ustvarja kontinuiteto zgodovine baletnega formalizma.
Njegov jezik je svež, nov, presenetljivo preprost, očiščen zgodovinskosti in gibalno univerzalen, saj odnos med notranjim in zunanjim gradi na krožeči dinamiki diha. Tehnika, ki kar najbolje služi njegovim izraznim potrebam, je organska, v nihaju med zahodno močjo in vzhodno mirnostjo, sloneča na taoističnem pogledu na svet.
Ultimativna vrednost odrskega srečanja s poetiko Shena Weia je v soočanju vzhodnega koncepta z zahodnim, njunem prežemanju in preseganju, z nadgrajenim doživljanjem impulzov današnjega globaliziranega sveta.