Sen kresne noči

Z ženevskim baletom je leta 2009 ustvaril zelo uspešno Pepelko, z novo oktobrsko postavitvijo pa se podaja v svet Shakespearjeve vilinske komedije s primesmi ljudske pravljice. Svojo interpretacijo Sna kresne noči je napovedal kot ritualiziranje šekspirjanske domišljije in potopitev v njegov gledališki imaginarij, da bi lahko ponovno odrsko izrisal mitološko zgodbo, ki danes živi v precej razpršeni obliki.
Ljubezenski nered, kot si ga je zamislil Shakespeare in uglasbil Mendelssohn, lahko tokrat pričakujemo kot glasbeno-scensko delo v zamahu prazničnega vrtinca. Ženevski balet s to stvaritvijo nadaljuje sodobno plesno usmeritev, ki se ne odreka svojemu zgodovinskemu sidrišču.

Častitljiva zgodovina Ženevskega baleta sega na začetek 20. stoletja, ko je tamkajšnje Veliko gledališče gostilo nekaj največjih imen – Isadoro Duncan in Nižinskega ter Ruske balete. Ob ponovnem odprtju leta 1962 je Veliko gledališče ustanovilo lastno baletno skupino, ki so jo desetletja vodili Janine Charrat, Serge Golovine, Patricia Neary, Peter van Dyck, Oscar Araiz, Gradimir Pankov, François Passard in Giorgio Mancini. Vse od začetkov je skupina predana najširšemu podajanju plesnih slogov 20. stoletja. Sodelovala je z legendarnimi umetniki, kot so George Balanchine (umetniški svetovalec med 1970 in 1978), Mihail Barišnikov, Rudolf Nurejev, Jiří Kylián, Ohad Naharin, William Forsythe in Lucinda Childs. Danes jih vodi Philippe Cohen; skupino Baleta Velikega gledališča iz Ženeve sestavlja 22 klasično izobraženih plesalcev z vsega sveta, ki plešejo v neoklasičnem in sodobnem plesnem slogu. Vsako sezono pripravijo dve novi produkciji, izvedejo repertoarne predstave doma in na gostovanjih, posvečajo pa se tudi šolskim produkcijam in kulturnovzgojnim delavnicam.