»Se spomniš Dolly Bell – simbol nekega časa, zgodba neke generacije.
[…] Gre za prikaz duha nekega časa, sarajevskega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega obrisi na ravni družbene zavesti še danes ne pojenjajo. Subtilna kritika sistema, kompleksnost medčloveških odnosov in družbe fluidnih vrednot.« (A. Gavrić: N1TV)
Predstava za razliko od filma ni postavljena v čas Jugoslavije, temveč se začne danes, ko se glavni junak s kovčkom vrne v svoje mesto, na bojišče neke nedolžne, ampak revne mladosti, ter se začne spominjati tako svojih intimnih upov in ljubezni kot tudi iluzornega navdušenja družbe nad enakostjo in boljšim življenjem. Slike tega umazanega življenja, ki je vsebovalo tako preprosto materinsko skrb in toplino plebejskega špinačnega bureka kot tudi grobost odraščanja na cesti in strogost ideološkega pogleda na svet, se kot pobliski preteklega časa ali kot strgani listi spomina odvijajo na odru pred našimi očmi. V njih ni veliko ne nostalgije ne posebnega obtoževanja. Ker tako je preprosto bilo. Scenografijo celotne predstave zato sestavljajo izključno kovčki, s katerimi nenehno prihajamo in odhajamo, pa tudi takrat, ko jih odložimo na tla in odpremo, predstavljajo samo improvizirane konstrukcije življenj vseh nas do ponovne selitve. Resnične, grobe, politične ali intimne. »Bo v tem mestu kdaj posijalo sonce, kot je treba?« (B. Munjin: Novosti)