Jean-Baptiste Poquelin (1622–73), bolj znan pod imenom Molière, je bil igralec in predvsem pisec komedij, ki še danes segajo v sam vrh klasične komediografije in s svojim žlahtnim in kritičnim humorjem nikomur ne prizanašajo. Scapinove zvijače je začel pisati leta 1671, pet let potem, ko so nastale tri njegove najmonumentalnejše igre Tartuffe, Don Juan in Ljudomrznik. Menda je to komedijo začel pisati iz ljubosumja. A ne iz ljubosumja do ženske, temveč do Scaramoucha, italijanskega komika in ravnatelja, ki se je takrat vrnil v Pariz in si z Molièrovo družino delil gledališče Palais Royal ter v njem uprizarjal med pariško publiko priljubljeno italijansko komedijo.
S Scapinovimi zvijačami se je veliki komediograf vrnil k formi commedie dell’arte, snov zanjo pa je povzel pri različnih avtorjih od Terenca prek Rotrouja do Cyranoja de Bergeraca. Njegovi zagovorniki in teoretiki so ga kritizirali, saj naj bi se tako spustil od visoke problemske komedije k popularni burki. A repertoarju svojega in bodočih gledališč je Molière s Scapinom podaril eno najbriljantnejših, najinteligentnejših in najbolj učinkovitih situacijskih komedij vseh časov.
Argant in Geront sta odpotovala in se na poti dogovorila, da se bo Argantov sin Oktav poročil z Gerontovo hčerjo iz prvega zakona. A v času odsotnosti očetov se Oktav skrivaj poroči s prelepo siroto Hiacinto, Gerontov sin Leander pa se zaljubi v mlado ciganko Zerbineto. Očeta se predčasno vrneta in Argant izve za sinovo ženitev. Klobčič se začne nevarno zapletati in zdaj se vmeša premeteni Scapin. Ko obema očetoma izpuli znatne vsote denarja, enemu od njih pa naloži tudi obilo batin, se na koncu razkrije, da je prav Hiacinta prva Gerontova hči, Zerbineta, ki so jo kot deklico ugrabili cigani, pa Oktavova izgubljena hči. Konec dober, vse dobro, Scapin pa za konec uprizori še zadnjo zvijačo.
Gre za izjemno silovito komedijo zapletov in za prototip situacijske komedije, saj ta tehnično dovršena mojstrovina diha v izjemno natančnem hitrem ritmu, osebe pa so pravzaprav mehanične lutke, ki jih spretno vrti in obvladuje premeteni Scapin. To je arhetipski lik zvitega služabnika, s kakršnim se sicer pri Molièru srečujemo skozi ves njegov opus (Sganarelle, Dorina itd.), ki smeši bogate, lakomne in skopuške gospodarje in je vedno na strani mladih ljudi in iskrene ljubezni, seveda pa se sam tudi nemalokrat navzkriž spogleda z roko pravice.
Zvit služabnik smeši bogate in skopuške gospodarje in je na strani mladih in iskrene ljubezni.
Komedija
