V dobi, ko ljubezen nastopa kot sentimentalni predmet ironije in cinizma in hkrati kot sprožilec neustavljivega stroja utopično nastrojene književne in filozofske produkcije (da o njenih trivializiranih medijskih in tržnih eksploatacijah niti ne govorimo), Romeo in Julija še naprej žari kot bajeslovna, od usode zadana in naglo prekinjena ljubezen, ki je svoj zanos in trpljenje pripravljena odigrati v nepredvidljivih družbenih, kulturnih in političnih kontekstih.
Bolj kot morebitna primoranost, da bi se predali izzivom aktualizacije, nas je zanimalo, kaj se z zgodbo dogaja v neslutenih gledaliških in glasbenih okoliščinah, ki so jih slavnemu paru s presenetljivim občutkom za Shakespearjeve mešanice tonov in vzdušij priskrbeli skladatelj Gounod in njegova libretista. Onkraj kljubovanja stoletnemu sovraštvu, ki razdira njuni sprti družini, tokratna operna Romeo in Julija po naši presoji iščeta predvsem »svoboden prostor, kjer bosta smela vsaj za hip sneti maski« (Mercutio, I. dejanje), pa četudi bi bila ta prostor – in ta čas – le prostor in čas pajčevinaste tančice kraljice Mab.