Plesalec, koreograf in plesni kurator Dejan Srhoj je bil v otroštvu in mladosti predan študent baleta, nato pa med letoma 1998 in 2001 baletni solist v ljubljanski Operi. Njegov odhod iz baletnega ansambla, ki ga je zapustil skupaj z Goranom Bogdanovskim, je poseben kulturno-produkcijski pojav, kakršnih v nefleksibilnih baletnih institucijah nekdanje Jugoslavije in Vzhodne Evrope ne manjka in se ponavljajo vse od prve polovice 20. stoletja. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo Balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa ter pred poldrugim desetletjem soustanovila balkansko plesno mrežo Nomad Dance Academy, v kateri Srhoj še danes aktivno deluje. Sodeloval je s številnimi koreografi in režiserji, med drugimi z Janezom Janšo, Ivico Buljanom, Sebastjanom Horvatom, Betontancem, Magdaleno Reiter, Silvanom Omerzujem, Kajo Lorenci idr.
Njegovo delo je močno prežeto s politikami samoorganizacije in kolektivnega dela, v katerem ni nujna popolna konsolidacija akterjev, da bi lahko prišlo do sodelovanja in ustvarjanja, tovrstni procesi komponiranja pa ga zanimajo na produkcijskem, kuratorskem, pedagoškem in tudi umetniškem, natančneje koreografskem področju. Sam tovrstno delo imenuje: kompozicija razlik, enak naslov pa nosi tudi njegovo koreografsko delo, ki ga je s kolegi plesalci začel razvijati lani. Koreografija kot razširjena praksa pa je njegova ekspertiza tudi pri rabi koreografskih postopkov izven kulturnega področja. Tako sta z Nino Božič Yams na Švedskem razvila orodja, s katerimi koreografija posega na raven optimizacije procesov v različnih tipih podjetij in organizacij.
Prav na Švedskem je v okviru projekta INNODAY v organizaciji Expectruma (prostora za coworking v mestu Vestras) sodeloval z Nino Božič Yams pri razvoju robota Naa, ki ga je Srhoj zasedel tudi v umetniški projekt. V instalaciji – predstavi Robot Nao mu Srhoj podeli nekakšno sodobno obliko romantične identitete ter s tem ponovi gesto, ki jo v zgodovini fantastične literature prva opravi Mary Shelley v Frankensteinu, le morda z blagim ironičnim in humornim zasukom. Tako Robota Naa v istoimenskem umetniškem delu srečamo v sodobnem vsakdanjem okolju, kjer nas gosti in v izpovednem žanru z nami podeli tegobe in radosti, kakršnih smo običajno vajeni pri svojih prijateljih in sosedih. Srhoja zanima prav tisti hipotetični zasuk, pri katerem se tehnofobija profanira in kjer robot pridobi človeško subjektiviteto, vključno z vsemi bizarnostmi, ki tej ponavadi pritičejo. S tem robot Nao samopripoved zasuče v blagi komični pirueti.
Robot Nao je primerek interdisciplinarnega koreografskega dela, ki je potekalo v več stopnjah in v vsako od njih vneslo kakšen novi vidik koreografskega dela. Predstava z naslovom Robot Nao je samo eden od razultatov tega postopka ali ena od stopenj tovrstnega dela.