Režeča (se) luknja

Po besedah pisatelja Jaimeja Conde-Salazarja je tudi njeno najbolj politično delo: izraz jeze in odpora do »nezakonitega zapora v Guantánamu in celotne ideološke operacije, ki obdaja to temo.« Tri performerke, oblečene v halje čistilk, brskajo med kartonastimi plakati, ki so z napisom navzdol nastlani na tleh prizorišča performansa. Ena za drugo dvigajo kartone z besedilom, jih lepijo na stene in polnijo prostor z iztrganimi, pogosto politično obarvanimi frazami, kot so »Umri tukaj«, »Anonimni v Guantánamu«, »Brutalna praznina«, »Zabava v Gazi«, »Skrivnostna smrt«, »Usrani gledalec«, »Priseljenec na prodaj« ali »Impotentni teror«. Performerke se ves čas smejejo in ko jih premaguje utrujenost, jih premaguje tudi brezup. Istočasno oblikovalec zvoka snema in elektronsko spremeni smeh, kar še dodatno obteži že tako konfliktno vzdušje performansa.

Conde-Salazar pravi, da v performansu Režeča (se) luknja »obseden in histeričen smeh … neizogibno spominja na smeh Hannah Arendt«, ko je bila soočena z »banalnostjo zla« na nürnberških procesih. Po njegovih besedah kritična ost performansa sproži nihanje med trenutki pristnega hedonističnega smeha in bolj prisiljenega kot resnično občutenega veselja. Zgodovinar plesa Ramsay Burt bere dinamiko dela nekoliko drugače: meni, da sama vztrajnost smeha performerk kaže, da »njihov smeh ni bil psihološko motiviran, ampak so zgolj opravljale nalogo«. Povsem so denaturalizirale dejanje smeha in uprizorile »dolgotrajno prekinitev diskurza telesne komunikacije«.

Smeh v performansu je tudi izraz nestrinjanja z dehumanizacijo verbalnega podobja v množičnih medijih. Režeča (se) luknja, v katerem odmeva brutalnost tabloidnih naslovov, ni zgolj protest proti zahodnjaški zlorabi človekovih pravic, temveč tudi načinu, kako jih mediji predstavljajo državljanom, v katerih imenu so bile pravice zlorabljene. (La Ribot)

Performans je v angleškem jeziku.

***

Umetnica in koreografinja La Ribot se je rodila v Madridu. Leta 1994 je nastala njena prva znana serija Distinguished Pieces, sestavljena iz samostojnih serij 13 piezas distinguidas, ki ji je leta 1997 sledila Más distinguidas, Still Distinguished leta 2000 in PARAdistinguidas 2011. Leta 2000 je La Ribot začela eksperimentirati s snemanjem videov, in sicer z video posnetki s stališča uprizarjajočega telesa. Na osnovi te tehnike je zasnovala instalacijo Despliegue (2001), kompleksen skupinski projekt Mariachi 17 (2009) in Beware of Imitations! (2014), video poklon Loie Fuller. Leta 2004 so nastali 40 Espontáneos, Laughing Hole je iz 2006, Gustavia pa je duet z Mathilde Monnier iz leta 2008. V letu 2012 je dokončala EEEXEEECUUUUTIOOOOONS!!!, koreografijo po naročilu francoskega Ballet de Lorraine. Predstavila se je na razstavah na Japonskem, v Seulu, Južni Koreji in Mexico Cityju. Leta 2012 je MUAC (univerzitetni muzej sodobne umetnosti v Mexico Cityju) slavnostno otvoril razstavni prostor za živo umetnost z monografsko razstavo njenih del. Trenutno sodeluje s Juanom Domínguezom in Juanom Lorientejem pri projektu El Triunfo de La Libertad, ki je bil premierno uprizorjen septembra 2014.