Kaj je tisto, kar nas animira, kaj je povod za gibanje, kaj nas obrača in pleše? Vsako plešoče telo ima specifično materialnost, svojo »zunanjost«. Med telesi in med drugimi fizičnimi predmeti prihaja do trkov in interakcij, ki so ali niso plod njihove volje, nastajajo iz hotenja ali refleksa, iz želje ali nuje. Gibe koordiniramo vede in nevede, ko so v funkciji neke dejavnosti in v interakciji z materialnim svetom. Ko se usedemo na stol, naše telo koreografira njegova oblika.
Kar nas giblje kot nekakšen gon, se lahko preseli v posamezne – od nas ločene objekte, kot denimo v precej morbidni Andersenovi pravljici, v rdeče čeveljce, ko v začarano obuvalo obute noge deklice podivjajo in deklico prisilijo, da pleše kot v nekakšni plesni maniji, kakršne so bile dejansko zabeležene v srednjem veku. Rdeče čeveljce ima tudi Doroteja iz filma Čarovnik iz Oza, zanjo pa so tisti magični pripomoček, ki jo ob trikratnem trku s petami ponese točno tja, kamor želi. Z začetkom 20. stoletja je nastal skladen osrediščen gib in osamosvojen ples, izhajajoč iz v sebi zaključenega, neponovljivega sebstva, katerega izvor je Isadora Duncan (tedaj pionirka sodobnosti v plesu) našla v »solarnem pleksusu«, v središču telesa, nekje med rebri: »Solarni pleksus«, ta rdeče žareči izvor, se je v raziskovanju vseh dimenzij gibanja premeščal po vsem telesu in se včasih umestil celo zunaj telesa, v predmete in naključja. Ni tudi naključje, da je ta isti čas tudi čas intenzivnega raziskovanja človeške psihe in čas, ko je Sigmund Freud razvil psihoanalitično teorijo in na neki način tudi lociral naše gibalo: gon. Ta je inhibirano prisoten v vseh medosebnih odnosih in vztraja v razmerju z egom. Jacques Lacan je kasneje to strnil v formulo »želja je želja Drugega.« Želja, ki je zmuzljiva.
Kaj se zgodi, ko se rdeči čevlji začnejo množiti in dobijo lasten um in ne vedno predvidljivo voljo, ki spreminja hitrost in smer, ki predrugači telesa in splošči polje. Razvoj umetne inteligence in druga dognanja so nas pripeljala do nuje upoštevanja nečloveških bitij kot agentov, to pa nas je v naših akcijah razsrediščilo. Mejo med manipulacijo in svobodnim dejanjem je skozi mreže deležnikov težko detektirati in rekonstruirati. Kdo ali kaj vzgiba koga ali kaj? Zdi se, da je gibalo v poznem kapitalizmu shizofreno podivjalo – ne le, da ni osrediščeno, je razdrobljeno, izmikajoče, kopiči se in sili v nenehno iskanje novega objekta. Srka energijo in izčrpava.
In kako je mogoče zaobrniti to abotnost? Kdo je kapitan podmornice Rdeči oktober in »za koga« dela? Kako ponovno nasičiti vso to razpršenost stvari s smislom, kako priklicati nazaj zagon? Kako željo obarvati bolj – rdeče? Deleuze in Guattari v Anti-Ojdipu pravita: »Teza shizo-analize je enostavna: želja je stroj, sinteza strojev, strojno razporejanje – želeči stroji. Želja je iz reda produkcije; vsa produkcija je želeča produkcija in hkrati tudi družbena produkcija.«
Dogodek Rdeči oktober nam omogoči, da vstopimo v drobovino želečega stroja. Vsi se nenehno sklapljamo v želeče stroje – z ljudmi, neljudmi, predmeti, boti, kodami, občutki. Morda bo ponovno ravno oktober tisti revolucionarni mesec, ko se bo vse – poklopilo (ujelo).
