V kompleksnem, a neverjetno premišljenem in dostojanstveno spisanem roman Pripovedovalec Mirane Likar (1961) spremljamo usodo 93-letnega junaka mnogih imen Nikolja Šturma, usodo človeka, ki je bil priča skoraj vsemu. Kot junak je nadrealističen, prisoten v vseh ključnih trenutkih vojnega obdobja Slovenije, kot nekakšen Forest Gump, a brez patetičnih citatov. Ali pa je le dementen starec, ki odhaja, tako kot odhajajo živi spomini na ta okrutni čas naše zgodovine?
»Ne pogovarjati se, je pravilo. Vsaka beseda te lahko pogubi,« povsem na začetku romana pravi glavni romaneskni junak Nikolaj. In začne pripovedovati svoje življenje.
V neposrednem, jasnem in čvrstem jeziku nam razkriva osupljivo, neverjetno usodo na videz skromnega, neopaznega, delovnega, pravzaprav običajnega človeka, slehernika. Usodo, ki v eni osebi (številnih identitet) zveže politično prebujanje v stari Jugoslaviji, grozote druge svetovne vojne, vzhodno rusko fronto, izkušnje z nemško in sovjetsko vojsko, informbiro, trda povojna leta izgradnje nove jugoslovanske države, njen razpad … In med temi ključnimi zgodovinskimi dogodki izriše osebno pot, ki jo prehodi Nikolaj; njegove intimne izkušnje, njegov boj za preživetje, odrekanja, pre-potrebne kompromise, zaradi katerih je še vedno živ, neverjetno stoičnost, ki mu je zagotavlja preživetje, vztrajnost, tudi zvijačnost in taktično delovanje.
Njegove zgodbe se stekajo k partnerki Sandri. Vsaka povedana zgodba na eni strani osmišlja njegovo življenje, hkrati pa krepi njuno razmerje, ga poglablja, nadgrajuje. Kar je na začetku pri Nikolaju pripoved in nato molk, je pri Sandri obratno. Bolj kot pripoved teče, bolj se briše meja med pripovedovalcem in poslušalko. Tečejo dnevi, telo šibi, zgodba, ki jo Nikolaj ves čas pripoveduje, obnavlja, niansira, gradira, se vedno bolj seli v njeno misel, v njen govor, v njeno izpovedovanje. Prenaša droben del zgodovine in se osredotoča na bistveno, tisto, kar ostaja enako ne glede na vse čase, skozi katere je šel Nikolaj. Na arhetipsko. Arhetip ali pač mitologija se ustvarjata skozi pripovedovanje. Najprej je bila pripoved, šele nato pisava. Brez pripovedovanja ni življenja. In zato Nikolaj pravzaprav nima prav. Pogovarjati se mora biti pravilo. Kar on pravzaprav ve. Sicer ne bi spregovoril. In tako na nek način ostal živ.
Režiser Nejc Gazvoda pravi: »Pisateljica Mirana Likar je roman Pripovedovalec sicer zasnovala na podlagi natančne študije mnogih zgodovinskih dokumentov, a fokus njene pripovedi ni v historični natančnosti, ampak ravno na presečišču mita in resnice, kjer bo bivala tudi gledališka postavitev. Tako obširen roman je potrebno na oder postaviti precizno in minimalistično, s fokusom na besedi, pripovedi, ki je že v naslovu samem. Hkrati pa mora odrska postavitev nagovoriti del publike, ki je od izvornega materiala oddaljena že nekaj generacij. Zgodbe iz ‘starih’ časov namreč niso namenjene tistim, ki so jih živeli – treba je najti pot do teh, ki živijo zdaj in ki se jim zdi, da so ti časi že zdavnaj mimo. Projekt Pripovedovalec naj bo tako tudi opozorilo, kaj se zgodi, če pozabimo na zgodbe in jim dovolimo, da se ponovijo kot naša nova resničnost.«
Izmuzljiva pripovedovalska sestavljanka, ki nastaja na presečišču mita in resnice.
