Preobrazbe. Srečanja. Potenciali.

Ustvarjalni proces za projekt Mirjane Medojević, ki je bil sprva delovno naslovljen Srečanja, nato pa Preobrazbe. Srečanja. Potenciali., do konca pa se utegne preobraziti še v kaj novega, se je začel 25. maja, na dan mladosti, praznik, ki ga, ko se je mlada režiserka rodila, že nismo več praznovali. Kar jo, kot pravi, spomni na to, »da se zgodovina ne začenja z mojim rojstvom in mojim spominom. Manjša sem od tega datuma in tega vabila k sodelovanju, tega bi se bilo treba občasno spomniti.« V proces se je, kot je zapisala v uvodnem nagovoru igralcem in igralkam, ki jih nadvse ceni in jih ima za srce gledališkega ustvarjanja, odločila vstopiti brez vnaprej izbrane teme in se prepustiti toku: »Poskušam začutiti, kam in kako se ta zapis giblje. Kam bi rad zavil ... Njegovo gibanje, če je sploh zadosti ogret (gibljiv), ni odvisno samo od tega, kako moji možgani peljejo misel, ampak tudi od tega, kam (za)peljejo možgani človeka, ki ta zapis bere. Pomislim na to, da nikoli do zdaj nisem pomislila na to, da ima beseda zapeljati v slovenščini več pomenov.« Ve pa, da jo zanimajo tri izhodiščne točke: »Trikotnik imam, ki se lahko obrača v različnem vrstnem redu in med tem obračanjem pridobiva nove pomene.« Srečanje. Preobrazba. Potencial. »Ganjena sem ob tem, ko me drugi preobraža. To je potencial srečanja.«