Estonska dramatika je v zadnjih letih doživela velik razcvet in preboj v evropski gledališki prostor. Zasluge za to ima tudi Jaan Tätte (1964), ki spada med najuspešnejše in tudi v tujini največkrat igrane dramatike. Njegovo dramo Zgodba o zlati ribici bi težko uvrstili v kakršnokoli znano dramsko kategorijo, saj preseneča po svoji izvirni dramski pisavi. Še najbliže bi bili, če bi jo označili kot duhovito zmes med realistično dramo, pravljičnim oziroma magičnim realizmom in dramatiko absurda.
Zgodba o zlati ribici je izvirna zgodba o osamljenem in čudaškem možakarju, ki mu zlata ribica izpolni željo, in mladem paru, ki po naključju potrka na njegova vrata in se zaplete v njegovo življenjsko zgodbo oziroma pravljico. Besedilo, polno nepredvidljivih obratov, v iskrivem, duhovitem in izjemno tekočem dialogu odpira vsa bistvena vprašanja današnjega sodobnega človeka in nas ves čas, vse do nepričakovanega razpleta, drži v napetosti.
