Projekt z naslovom Poligon naslavlja in vključuje najstnike oziroma odraščajočo generacijo na pragu novega sveta in nove realnosti. Raziskave kažejo, da se milenijska generacija v procesih političnega in družbenega odločanja ne počuti vključena in ne nagovorjena. Oblika družbene aktivacije, participacije in prisotnosti je predvsem spletna, del socialnih omrežij pa incognito vodi kapital: z algoritmi dodatno formira potrošniške potrebe in krepi že obstoječa posameznikova mnenja.
Srečevanja, ki so obvezna vsaj v času šolskega pouka, se v luči izobraževanja na daljavo zopet selijo v virtualni prostor. Kljub vsej inovativnosti takega povezovanja, globalnosti in prostorski ter celo časovni neomejenosti takega združevanja se zdi, da mora gledališče vztrajati pri iskanju potenciala žive prisotnosti, fizičnega in realnega angažmaja živega telesa, misli in stika. V okolju, ki ga bo uprizoritev ustvarila, se nadeja prostor igre prignati do prostora sociološkega eksperimenta. Kako publika opazuje samo sebe, kako se dojema kot skupina, kako se lahko zave sebe onkraj opazovalca, kako lahko reagira – tu in v svetu?
