Pol-na-črta

Kadar je zgornje marmorno preddverje Cankarjevega doma prazno, je kakor nadvse impresivna, skoraj vzvišena katedralska praznina. Skozi sredino tega prostora, natanko od enega do drugega vhoda, bo v prostor vpeta nova črta - kot recimo neprekinjena sredinska črta ceste.

Kadar ustvarimo črto, prostor neizogibno razmejimo in razdružimo. Črto namreč vzdržuje in opravičuje neki njej vedno predhodni smisel, ki razdeljuje ali razdružuje, tako fizične kot tudi mentalne svetove in prostore.

Splošno mnenje pravi, da je črta zelo tanek, nezaseden prostor, ki vzdržuje ravnotežje med dvema enakima težama, enotama, Tako je lahko tudi vmesnost med različnimi ali nasprotujočimi-si polji mnenj. Črta je lahko tudi eleganten, samooblikujoč se rezultat med različnimi energijami, med energijami različnih ideologij naprimer, vendar taka, ki predstavlja tudi njihovo stikanje in celo možnost pomiritve med njimi.

Črta obljubi popotovanje naravnost v notranjost, v sredino in središče prostora in sveta, ter tudi lahkoten in sklenjen povratek na površje; vprašanje pa je, ali to obljubo vedno lahko tudi drži…

Kakor hitro povlečemo črto, smo že prisiljeni v oblikovanje argumentov in stališč ali tudi v konflikt, v ‘za in proti’; črto moramo namreč kar najhitreje utemeljiti, jo upravičiti in na neki specifičen način tudi interpretirati.

O črti moramo torej govoriti z veliko mero previdnosti; črte namreč, ki so pravzaprav arabeske kaotičnih zarez nekih daljnjih in prvinskih površin, ne najdemo prav povsod, vsekakor ne v vseh svetovih in prostorih. Obstajajo svetovi, kjer črt ni in tudi arabesk ne, in obstajajo svetovi, kjer analiza vsote vseh točk nikakor ne pripelje do črte, saj mora vsaka točka obstati različna od druge…

Očitno je zgodb o črti mnogo, zato jih bo tokratna, prva postavitev z naslovom Pol-na-črta, zajela le nekaj, v naslednji pa bomo zgodbe črt nadaljevali.