17. januarja 1995 zgodaj zjutraj je japonsko mesto Kobe stresel močan potres, eden najmočnejših potresov v 20. stoletju na Japonskem. Haruki Murakami, ki sodi med najvidnejše japonske pisatelje, pa je kot odziv na ta potres med letoma 1999 in 2000 napisal zbirko šestih kratkih zgodb, med katerimi se nobena ne ukvarja neposredno s katastrofo – na videz se jih potres sploh ne tiče –, temveč opisujejo posledice na življenjih ljudi, ki živijo kilometre stran od epicentra. Kljub temu je uničenje, ki ga »od daleč« spremljajo, za vsakega od njih prelomna točka. Osebe so na različne načine prisiljene v soočenje s praznino, ki jo že dolgo časa nosijo v sebi. Zgodba se tako zasuče od preplaha po katastrofi k notranjemu svetu, sanjam, nočnim moram in stiskam, ki jih občutimo, čeprav se nam ne rušijo strehe nad glavo. Kaj bi bilo, če bi tako močno streslo pri nas? Na kateri točki življenja bi nas doletelo? Kam in h komu bi se zatekli? Koga bi najprej kontaktirali? Kako bi to spremenilo naš življenjski tok? Koga bi izgubili? Razpoke v zemlji postanejo razpoke v ljudeh in prav te občutimo vsi, ne glede na to, kako trdna so tla pod našimi nogami.
Murakamijev magični realizem za gledališče predstavlja izjemno mamljiv material, saj se v njegovih zgodbah čisto običajni ljudje srečujejo z nadnaravnimi pojavi. Režiserka mlajše generacije Mojca Madon se zgodbe loteva v iskanju nove odrske pripovedi s perspektive nas – tistih, ki nas tresenje zemlje kdaj pa kdaj zbudi iz spanca v razmišljanje o tistih, ki jim tresenje zemlje kdaj pa kdaj poruši življenje.
Drama
Prva slovenska uprizoritev
