Komorna opera.
»Opera platno ni pripoved o ljubezni, temveč zgodba o hrepenenju, ki se prepleta z realnostjo – presek enega samega, hkratnega trenutka bivanja štirih žensk. Skozi štiri protagonistke, ženske različnih starosti, ozadij in preteklosti, ki bi lahko bivale kjerkoli in kadarkoli, se prepletajo spomini, projekcije, želje in hrepenenja, arhitektura čustev, fantazij in strahov ter hkratni vdori realnosti. Do njihovih hrepenenj, sanj, strahov in meja njihovega obstoja dostopamo skozi njihovo izrekanje o odsotnem Don Juanu, ki predstavlja igrišče in polja možnosti, pravzaprav le eno od igrišč, ki bi lahko bilo karkoli drugega – tokrat je pač Don Juan. Tokratna uprizoritev s tem zrcaljenjem mestoma razgalja tudi proces, v katerem se ženske vnaprej določajo skozi imaginarij, ki ga ponuja obljuba Don Juana. Don Juana ni, Don Juanov je obenem nešteto – Don Juana vsaka od protagonistk prilagaja lastni fantaziji in ga aranžira po svojih željah. platno ni metafora za pasivnost, temveč aktivno polje upora, takorekoč manifest pripovedovanja svoje zgodbe s svojimi poudarki, kot protagonistke želijo same. V svetu, kjer se ženskost zgodovinsko vzpostavlja kot odgovor na vertikalnost ideje moškega, protagonistke platna nasprotno ustvarjajo svoj lastni (fantazijski) svet, v katerem same odločajo o svoji umeščenosti vanj, tudi takrat, ko se v okoliščinah, prežetih z nasiljem, disociativno oddaljijo od realnosti in utelesijo odločitev za vzdržljivost kot upor proti zatiranju. Protagonistke niso žrtve, ki bi jih definiral moški pogled; nasprotno, one s svojo vitalnostjo in fantazijo osmišljajo prazno točko, ob vdoru realnega, nasilja in krutosti pa ustvarjajo prostor, ki gradi vzdržljivost, skupnost in pot naprej. Snujejo svoja lastna polja sivke, navdih, varen prostor – polja sivke, ki predstavljajo odmik od realnega, obenem pa zmorejo tudi nase pogledati z distanco in dobršno mero empatije. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega čakanja, temveč gola, surova moč obstoja. Tudi v ritmu tovarne ženske ohranjajo svojo avtonomijo skozi humor, cinizem in neuklonljivo voljo do življenja. Po lastni eksistenci se sprehajajo kot bitja v nenehnem gibanju. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega hrepenenja, temveč golo preživetje; borijo se, da bi njihove lastne fantazije postale legitimne in da jim življenje ne bi predčasno odteklo.«
Skladateljica Nina Šenk je za partituro opere platno leta 2022 prejela nagrado Johanna Josepha Fuxa. Delo je bilo premierno uprizorjeno oktobra 2023 v Gradcu.
