Pavana za Antigono

Predstava obeležuje spomin na 100. obletnico začetka prve svetovne vojne. Pavana za Antigono je preplet intimnih avtorskih izpovedi, ki sevajo krik sodobnega človeka po pomirjenju s samim seboj in svetom okrog njega, po prenehanju razdora v družbi, ki nenehno povzroča konflikt in utruja človeštvo.

Na podlagi apokaliptičnega zvena sonoričnih kompozicij se prepletajo strastni saksofonski pasusi in poetične izpovedi z vizualnimi abstrakcijami, gibljivimi podobami in sodobnimi kiparsko-scenskimi elementi, vse pa je objeto v tenkočutno svetlobo, preko katere vstopamo v popolnoma nov svet.

Nobeden od avtorskih vložkov ni ilustrativen in čeprav so generirani na podlagi mita o Antigoni, so povsem na novo ustvarjene izpovedi sodobnega časa. Sprehod v zgodovino pri izbiri literarne predloge za novo predstavo Hanne Preuss je narekoval avtoričin pogled na stanje zavesti v sodobni družbi in razmerja znotraj nje. Pogubnost prevare, razjeda ljubosumja, zakoreninjenost usode, prekletstvo izgnanstva, večno vprašanje svetosti duše, volja po pravični človeški plati zakonov družbe in volja do smrti so pojavi in vprašanja, ki jih avtorica skozi predstavo raziskuje ter osvetljuje. Antigonina usodna izbira je motiv in navdih iz katerih črpa, pa tudi vleče vzporednice s sodobnim posameznikom, njegovim ravnanjem, ujetim v spone sodobnega suženjstva, vse večjo pogojenost odnosov in odvisnost od vrednostnih sodb okolja ter splošno sprejetih vrednot družbe.

Center sonoričnih umetnosti je dom vsem sonoričnim umetnostim pa tudi vsakemu umetniškemu, raziskovalnemu in izobraževalnemu delovanju, ki išče stik z zvokom kot možnim sredstvom spoznavanja sveta in možnim medijem izražanja, umetniškega ustvarjanja in doživljanja. Sonorične umetnosti povezujejo vse, kar zveni in odzvanja – glasbo, zvok, zven, psihologijo zvoka, film, gledališče, ples, video, arhitekturo, poezijo, likovno umetnost, celo rokodelstvo in element zvoka v vseh teh umetniških zvrsteh.