Umetniško delo Noéja Soulierja in njegovo raziskovanje koreografij plesa v performativnih ter diskurzivnih okoljih, od črnih skrinjic in muzejev do popisanega lista papirja, spominjata na (ali morda že predstavljata) oblikovanje časovno-prostorsko specifičnega jezika, nekakšen odziven jezik v gibanju. V delu Passages (Prehodi) gre še dlje, da bi učinkoval v prostore in na njih, s katerimi pride v stik skupaj s svojo ekipo. Prehodi raziskujejo razmerje med gibanjem teles in prostori, v katerih se telesa razvijajo. Posegi plesalcev v domišljijske predmete povzroči resoniranje mnogih dimenzij prostorov, ki jih naseljujeo. Ne glede na to, ali gre za obok, podprt s stebri, dolg hodnik ali ogromen travnik, je koreografija sestavljena iz modulov, zasnovanih tako, da se skladajo z različnimi podobami prostorov, s tam pa se delo lahko prerazporedi na vsakič edinstven način, glede na identiteto posameznega prostora. Prehodi ne zahtevajo niti odra niti tehnike niti glasbene opreme. Zahtevajo le prisotna telesa in subtilnost njihovega zaznavanja, domišljije in odzivanja na dano okolje.
#diskurz v gibanju #zaznava #skupno besedišče #neposredna gibljivost