V Witkacyjevi nenasitni potrebi po kreaciji – ustvarjanju v času destrukcije, v nenasitni potrebi po singularnosti v času enotenja in uniformiranja ter nenasitni potrebi po izstopanju in preseganju mediokritete v času iskanja skupinske indentitete in moči, se nam sprva izriše njegova manifest(ativ)na drža, ki pa sčasoma razkrije svojo zelo osebno, individualno zgodbo. Witkacy pred nas postavlja razdrobljeno ogledalo in nas sprašuje, ali si drznemo pogledati vanj ter se soočiti z dejstvom, da gradimo temelje na trhlih, nestabilnih tleh. Ta krhkost, fragmentarnost, je način, ki govori o posrednem in neposrednem vseprisotnem občutku izpraznjenosti, ne-celosti in razdrobljenosti. Je znak našega časa in posledica nenehnega odvzemanja, ki pušča sledi v obliki kolektivnih spominov. Predstavlja razpadajoči sistem, v katerem se oblikujejo disharmonična družba in izkrivljene forme sveta. Ta fragmentarni prostor izkrivlja in ropa tudi telo. Ropa ga vsebine in konteksta, jemlje mu tla pod nogami in ga reducira na sledi, ostanke idej in misli. Telo govori o prenesenih gestah, ki so morda odmevi iz preteklosti ali pa spomin nekega drugega prostora. O gesti, ki je ukradena drugemu, tujemu telesu ali pa je le fizičen ostanek pomensko drugačnega znaka.
Iz tega stanja pasivnega opazovanja (samo)uničenja kot Feniks iz pepela vstaja želja po zapolnitvi vseh vrzeli, (od)rešitvi, (na)polnjenju in (pres)egu. Potreba in gon, ki zaradi krhke osnove nenehno drsi skozi razpoke časa in prostora, in tako postaja nenasitna sila, ki v želji po preseganju dolgčasa in praznine, v strahu pred banalnostjo sveta, malenkostnostjo in vsakdanjostjo ali povprečnostjo življenja, vodi v nestabilno, nestanovitno polje transformacije, v kateri se subjekt znova in znova objektivizira, na novo vzpostavlja, redefinira in z vsem kopičenjem z nezadržno hitrostjo potiska proti uničenju. Telo, ki ga zaznamuje ta nenasitnost, je podvrženo iskanju ekstremnih fizičnih stanj. Eno izmed orodij za doseganje teh stanj je dih, ki kot osnovni indic življenja v telo prevaja agonijo, strah, poželenje … V procesu doseganja in preseganja fizičnih stanj se to telo največkrat deformira, spači, posledično je izkrivljen tudi glas, izhajajoč iz tega telesa. Čudna glasbeno-zvokovna stvar v tem procesu v svoji skrajnosti prehaja v svojevrsten angelski spev.
Dih je glavni medij, skozi katerega se nenasitnost izraža v telesu, hkrati pa je dih element, skozi katerega se dve telesi združita v želji po sestavitvi oz. spojitvi in prehajata in odkrivata možnosti in nezmožnosti tega poenotenja. Drugo polje raziskave je dotik, skozi katerega seva potreba po še in govori o objektu, ki je v želji po svobodi in individualizmu stopil v polje egoizma in perverzije. Dotik prenaša subtilno nasilje nad drugim in manipulacijo in z vsemi temi orodji vzpostavlja ultimativno diskomunikacijo. Skrajne meje fizičnega in metafizičnega sveta plesalci preizkušajo tudi prek padanja, pri katerem gre za zelo konkretno, fizično padanje teles iz udobja in varnosti, hkrati pa je padanje usmerjeno k vnovični vzpostavitvi in je telo kot tako nenehno gibljivo, spreminjajoče se in nestalno. Intenzivna raziskava obraza, njegove mimike in gestusa je prav tako eden izmed poskusov vzpostavitve celote ali, bolje, celosti.
Obraz, ki se poigrava z realnim in nerealnim, tako kot drugi elementi predstave ne govorijo o želji po izstopanju in izobčenju, temveč o želji po doseganju nove normalnosti, po verifikaciji in priznanju razširjenih, perverznih idej in principov za legitimne in enakovredne. O želji po maksimalnem napolnjevanju vsakega trenutka in doseganju ultimativne svobode. (Mirta Zajc)