Parodos

Parodos je predstava, natančneje, niz asociativnih utrinkov, nekakšen plešoči tok zavesti. Vse, kar se dogaja ustvarjalcem, prelijejo v gib, v utrinke zgodb, v nize bivanja. Utrinke, drobce, misli tkejo v dovolj odprti formi, da se vpletemo vanjo. Niti, ki jih tkejo in u-gibajo, so podobe življenja: delo v studiu, protesti, ljubezni, trening, vse kombinacije odnosov, latovščina v vseh procesih, sanjske sekvence, patologija, ki ne duši, ampak se zgolj – kot krik od nekje globoko in daleč – povzpne na vrh. Da jo potem preglasi tok življenja, ki nenehno plete, spaja, sestavlja in razstavlja. Vrelci mnogoterih misli, občutji, gonov, nagonov brbotajo po pestri površini. Kompleksnost biti in bivanja se kaže v vseh svojih ravneh. Moški se borijo med sabo, ženske prefrigrano »strežejo« moškim hormonom, skandirajo skupaj gesla naše trenutne skupne zablode, padejo v delovno luč in potem se vprašamo: Je vse to res? So le sanje, se mi le zdi? Vse je res in to je šele začetek. Sežejo v neko daljno zgodovino, da bi nas pripeljali na točko tu in sedaj in nas zopet odpeljejo daleč, globoko, stran ... in to nenehno. Nepretrgoma. Vedno znova, vedno vselej ... se vrti naš parodos. Stranske ulice v glavno pesem, v srž in spet nazaj na rob. In spet .(Jedrt Jež Furlan)