Pakt z nesmislom

Slovita britanska plesna ustvarjalka Wendy Houstoun si po nenadni smrti prijatelja, uveljavljenega plesnega ustvarjalca Nigela Charnocka, v nekonvencionalni predstavi, ki je navdušila vodilne britanske plesne kritike, zastavlja velika vprašnja: o življenju, smrti in o tem, kako se z obojim soočati. Je eskapizem v čudno logiko, filozofsko delo o neumnosti, ki se je porodilo iz nujnosti po doživljanju smisla. Wendy Houstoun je umetnica, ki pri svojih 55 letih še vedno vztraja na odru, pri svojem delu pa eksperimentira z različnimi idejami, vendar ima pri tem vselej v mislih svoje občinstvo. Njeno delo predstavlja izziv ustaljenim predpostavkam o gibu, svoje misli o kulturi pa občinstvu posreduje jasno in duhovito. Marca letos se nam je pred navdušenimi gledalci v Španskih borcih že predstavila s prejšnjo predstavo 50 dejanj.

***

Wendy Houstoun: Smrt, zaradi katere sem se začela spraševati o vsem

Preteklo leto je bilo za Wendy Houstoun odlično. 55-letnica je bila ne le nominirana za Nacionalno plesno nagrado za izjemno plesalko, kjer je tekmovala s pol mlajšimi plesalkami, pač pa je za svojo predstavo 50 dejanj, inventivno nadležni solo o tragikomičnosti staranja, prejel nagrado TMA za najboljše dosežke na področju plesa.

Houstounova priznava, da jo je ta naval priznanj razveselil, obenem pa je iskrena, ko pravi, da je bilo to presenečenje. ... Že dolgo velja za eno najbolj inteligentnih britanskih performerk, ... vendar njeno delo obstaja v hibridnem svetu plesa, izpovednih monologov in tega, čemur sama pravi »poceni šale«. Težko jo je kategorizirati, je natančno tiste vrste samohodka, ki zdrsi skozi razpoke v sistemu tradicionalnih nagrad.

Houstounova je odraščala v Kentu, kjer je od vsega najraje imela ples. Študirala je balet in step ...  Ko je začela s profesionalno kariero, je desetletje delovala in nastopala v različnih plesnih skupinah, preden je odkrila svoj potencial. Leta 1986 ji je dal priložnost Lloyd Newson, direktor politično angažiranega in eksperimentalnega fizičnega gledališča DV8. »Pred tem sem bila leto dni brez dela in v meni so kar vrele ideje. Toda Lloyd je v meni nekaj videl, in odtlej sem se bila pripravljena v nekaj usmeriti. Začela sem razmišljati o srečevanju giba, jezika in idej.« V DV8 je plesala sedem let ... vendar je potem postala sama poznana kot samostojna avtorica, ki se je ukvarjala z izjemno kompleksnimi vprašanji – jezikovnimi izzivi in težavami, politiko podobe in staranjem.

V njenem najnovejšem delu, Paktu z nesmislom, se ukvarja z največjim vprašanjem: smrtjo dragega prijatelja, koreografa in performerja Nigela Charnocka. Charnock je bil neizmerno energičen, in njegova diagnoza, rak na želodcu, je bila hud šok. Še celo umirajoč se je zdel neuničljiv, in je svoje zdravnike zmedel s telovadbo in tekom, fotografiral pa se je v kadi z olimpijsko baklo v roki ...

Houstounova pravi, da ko je avgusta 2012 umrl, je »samo zaprla vrata in dva meseca ležala«. Toda to strašno obdobje, ko je »o vsem dvomila in se spraševala o smislu vsega«, je postalo izhodišče za predstavo Pakt z nesmislom. Charnock je zelo prisoten v predstavi, vendar je v njenem središču sama Houstounova, ki poskuša uravnotežiti vrednost in strukturo umetnosti s kaosom in nesmislom smrti.

»Mučno« je bilo najti prave besede in gibe, pravi. Tudi v vsakdanjem pogovoru je jasno, kako globok pomen Houstounova pripisuje natančnosti jezika. Ima navado nezavedno treti prste, kot bi preverjala teksturo in okus besed, ki jih skuša uporabiti. V tej predstavi je to še posebej pomembno, saj pravi, da ko izgovarja besedilo, pogosti sliši Charnockov lasten glas ...«

... Houstounova suho pripominja, kaj pomeni biti 55-letna ženska v svetu sodobnega plesa, in agonizira o svoji relevantnosti za mlajše občinstvo ter o primernosti plesa na odru pri teh letih nasploh.

»O starejših razmišljamo v smislu modrosti in besed; prikazovanje starosti skozi gib postaja bolj čudaško. Začenjaš se spraševati: 'Ali sebe in druge zgolj spravljam v zadrego s tem, ko še vztrajam?' Lahko samo iskreno upaš, da bo nekdo dovolj iskren,  da ti bo povedal, kdaj moraš nehati.« Toda ti strahovi imajo svojo protiutež v izjemnem uspehu njene prejšnje predstave 50 dejanj ...

»Toliko žensk je po predstavi pristopilo do mene,« pravi. »In številne so mi dejale: 'Sijajno je, da skušaš izraziti, kako je. In čudovito je, da ne obupaš'.«.

(Judith Mackrell, The Guardian, Monday 26 May 2014)
Povezava: Prispevek v Guardianu