Pade noč ...

En sam prostor, hotelska soba, za tri zgodbe, ki se križajo in prepletajo. Z »odrsko mašino«, kot jo poimenuje avtor sam, išče navdih pri filmskih umetnikih, ki jih posebej ceni – Bergmanu, Bressonu, Buñuelu in Fassbinderju – ter nas požene v svet, v katerem sta resničnost in domišljija tesno prepletena, v katerem se preteklost in sedanjost ponekod zlijeta ter nam živi in mrtvi govorita, ne da bi pomislili na njun različni položaj. To je domišljijski beg v igri s preobrati dogodkov, ki se opirajo na dramski okvir, posut z majhnimi kamenčki, po katerih občinstvo sledi dogajanju podobno, kakor otroci vstopajo v pravljice.

Leta 1977 rojenega režiserja Guillauma Vincenta je širša gledališka javnost prvič opazila v t. i. spremljevalnem programu avignonskega festivala leta 2010, 2012 pa je bil že z novim delom povabljen v izbrani program. To je bila predstava Pade noč … Takole pravi režiser: »Režiral sem veliko del iz klasičnega repertoarja, pri teh lahko govorim o intelektualističnem načinu interpretacije. Tukaj pa je bolj zapleteno, ta predstava je nekaj med ludizmom in neke vrste B-produkcijo, z ozračjem pravljice. Dogaja se »za zaprtimi vrati«, komorna igra, zgodba dveh sester in očeta, poroke in ločitve, ljubezni in sovraštva – za šest igralcev in deset oseb«.